GLASBA NAS POVEZUJE

29. oktober, 2018

Miha Zupanc Kovač o izmenjavi Erasmus+ Music to Life – Z glasbo življenje

V tednu od 5. do 14. oktobra 2018 je potekala druga izmenjava v okviru mednarodnega projekta Erasmus+ Music to Life – Z glasbo v življenje. Člani Godalnega orkestra Glasbene šole Zavoda sv. Stanislava in Mladinskega mešanega zbora sv. Stanislava so odpotovali na Poljsko, kjer so koncertirali v Zakopanah, Krakovu in okoliških mestih ter sodelovali s Konservatorijem Fryderyka Chopina v Krakovu. Vrhunec izmenjave je bil sobotni koncert, na katerem so združeni zbori in orkestri skupaj s solistoma odigrali slovito delo Johna Rutterja Mass of The Children. Z dijaki, profesorji in spremljevalci je potoval tudi Miha Zupanc Kovač, glasbenik, nekdanji dijak Škofijske klasične gimnazije in študent glasbene pedagogike. Povabili smo ga, da je z nami spregovoril nekaj besed in delil svojo vtise o tej glasbeni izmenjavi.

 

Miha, na Poljsko si potoval kot spremljevalec, kot član zbora in kot solist. Katera od teh vlog te je prepričala oziroma zakaj si se odločil sprejeti povabilo na potovanje? Kako si se počutil v vlogi spremljevalca in katere odgovornosti je ta vloga prinesla?

Na Poljsko sem najprej želel iti kot čelist, saj sem želel pomagati orkestru. Preden sem se uspel zavestno odločiti, ali bom šel ali ne, me je poklical prof. Damijan Močnik in vprašal, ali bi bil pripravljen iti na Poljsko, saj bi za Rutterjevo delo Mass of The Children potrebovali solista baritonista. Tako sem se med tem telefonskim klicem hipoma odločil, da bom sprejel solistično vlogo in se udeležil te izmenjave. Seveda sem želel iti zraven tudi zaradi ostalih izkušenj in dogodkov, ki jih vsaka izmenjava ponuja, zato mi ni bilo težko zamuditi tedna predavanj na fakulteti v zameno za tako bogat teden, kot je bil ta.

Spremljevalec sem bil pravzaprav samo zato, ker nisem mogel več biti na seznamu dijakov, tako da je bila to edina preostala možnost. 🙂 V resnici nisem čutil neke bistveno večje odgovornosti, je pa bila zelo zanimiva izkušnja na tovrstno srečanje gledati z drugega zornega kota. Tudi organizacijsko delo, ki je del vloge spremljevalca, se mi zdi zelo zanimivo in mislim, da sem imel priložnost spoznati veliko novega in lepega, kar mi bo v življenju lahko pomagalo.

Si prvič nastopal kot solist? Kakšne izzive ti je predstavljalo Rutterjevo delo Mass of the Children? Pa zboru in orkestru?

V vlogi solista s tako velikim orkestrom sem se res preizkusil prvič. Kot mi je prof. Drago Arko, ravnatelj Glasbene šole Zavoda sv. Stanislava, večkrat povedal, je bil to nekako moj debi. Čeprav mi je s temi besedami želel vliti dodatno motivacijo, je bil to v resnici morda prej razlog za dodatno tremo. 🙂 Kljub temu sem bil zelo vesel takšne lepe priložnosti, sploh v sodelovanju z zborom in orkestrom Škofijske klasične gimnazije.

Rutterjeva Mass of The Childrenje resnično prijazna marsikateremu ušesu, tako strokovnemu kot nestrokovnemu, in zato tudi za izvajalca prijetna in precej zanimiva v mnogih segmentih. S študijem skladbe nisem imel tolikšnih težav, morda predvsem zato, ker je največje delo pravzaprav predstavljalo sestavljanje obeh zborov in orkestrov. Po mojem mnenju so bile skupne vaje tisto, kar je vsem predstavljajo največji izziv.

 

Kako je bilo stati na odru s podporo tako številčnega zbora in orkestra? Kakšni so bili vtisi pred in med glavnim sobotnim koncertom ter po njem?

Sobotni koncert je bil enkratna izkušnja. Sama priprava je bila mogoče nekoliko nervozna, tudi zato, ker dogodka nismo organizirali mi, ampak Poljaki, in nismo natančno vedeli, kaj točno nas čaka.

Občutki pred in med koncertom ter po njem so se nekoliko razlikovali. Pred koncertom sem bil resnično prepričan, da bom vse lahko odpel brez težav, da smo na to vsi pripravljeni in da bomo skupaj z zborom in orkestrom uspeli izvesti svoj maksimum – na oder sem šel z občutkom, da se bomo vsi potrudili po svojih najboljših močeh. Med koncertom me je predvsem v zadnjem, nekoliko bolj solistično obarvanem stavku prevzela neka podzavestnatrema, ki sem se je med samim izvajanjem na srečo kmalu znebil. Po nastopu sem bil najprej nekoliko prepričan, da bi se lahko odrezal bolje, kar pri glasbenikih zagotovo ni redkost, a kmalu sem se zavedel, da smo izpeljali resnično dober projekt, ki bi si ga na vsak način želel ponoviti. Zares mi je bilo v veselje stati na odru pred takšnim velikim izvajalskim telesom.

 

Se ti zdi pomembno, da se dijaki udeležujejo tovrstnih izmenjav? Kaj se ti zdi, da smo slovenski in poljski dijaki preko sodelovanja dali drug drugemu? Si med nami opazil kakšne razlike?

Zdi se mi pomembno, da se dijaki udeležujejo takih izmenjav, kajti na vsaki izmenjavi, kot sem v letih šolanja na Škofijski klasični gimnaziji tudi na lastni koži izkusil, vsak posameznik dobi ogromno neverjetnih izkušenj, ki jih ni vredno zamenjati za tisti teden manjkanja pri pouku ali v mojem primeru pri predavanjih na fakulteti. 🙂

Zdi se mi, da so dijaki veliko lahko odnesli drug od drugega. Predvsem je veliko novega, prijetnega in koristnega za nadaljnje glasbeno udejstvovanje podaril naš zbor poljskemu zboru in poljski orkester našemu orkestru.

Z dijaki izven vaj nisem bil dovolj v stiku, da bi lahko prepoznal kakšne družbene ali lastnostne drugačnosti, bolj sem opazil razlike v njihovem glasbenem udejstvovanju. Poljski zbor je imel na primer drugačno izgovorjavo, saj imajo že zaradi samega jezika bolj zaprt glasovni nastavek, posledično se je to poznalo tudi pri njihovi intonaciji in artikulaciji. Vidno je bilo tudi, da poljski orkester ni tako vajen izvajati vokalno-inštrumentalne glasbe, zato je imel (vključno s svojim dirigentom) nekaj težav s prilagajanjem zboru.

S katero mislijo bi najbolje opisal teden na Poljskem? Kaj ti bo najbolj ostalo v spominu?

V glavi mi najbolj glasno odzvanja Rutterjeva maša, če pa bi moral izbrati eno misel, bi verjetno izpostavil dejstvo, da nas glasba povezuje,kar je prav tako nekako v skladu z geslom izmenjave −»z glasbo v življenje«. V mislih imam to, da z glasbo v življenju lahko ustvarimo marsikateri dober odnos – takšna priložnost je bil tudi ta teden. V naravi turneje je bilo med drugim tudi to, da je šlo za izmenjavo, za navezovanje novih stikov in krepitev dobrih odnosov s pomočjo glasbenega udejstvovanja.

Med drugim mi bo v spominu zelo dobro ostal dogodek iz prvega dela turneje, ko smo v Zakopanah z enim izmed pevcev vadili solističen del skladbe Veni creator spiritus skladatelja Damijana Močnika. Eden izmed solistov še ni zmogel dobro zapeti težkega dela skupaj s še dvema solistkama, v glavi si je zastavil, da tega ne bo mogel izvesti. Z Nežo Križnar, ki je prav tako nekdanja dijakinja Škofijske klasične gimnazije in je pomagala zboru ter orkestru, sva mu pozno v noč dopovedovala, da mu bo uspelo, in ga hkrati utrjevala v vokalni tehniki. To se je izkazalo za zelo uspešno, saj je skladbo že naslednje jutro uspel odpeti brez težav. Večkrat. 🙂

Zagotovo se bom najbolj spominjal zadnjega koncerta, saj je bil prikaz tega, kar smo skozi cel teden dodelovali, hkrati pa je povezal trud vseh zasedb, dirigentov in solistov. Predvsem me veseli dejstvo, da sta v tem tednu naš zbor in orkester močno napredovala. Ob poslušanju skladb na zadnjem koncertu je bilo resnično težko verjeti, da v takšni zasedbi delujeta šele mesec dni.

Poleg že naštetega mi bo v mislih ostalo še mnogo drugih trenutkov in pogovorov, ogled znamenitosti z gospodom Klimom (dr. Janusz Klim je Poljak in odgovorni zdravnik Škofijske klasične gimnazije), ki pozna Krakov kot lasten žep ter številni ostali koncerti, ki so se zvrstili v tem tednu.

Kaj bi sporočil mlajšim dijakom glede glasbe, izmenjav? Kako in zakaj naj stopajo z glasbo v življenje?

Glasba vsakemu neprecenljivo obogati življenje. Pomaga nam delovati na drugih področjih, pozitivno vpliva na naše počutje in nas ponese v nek drug svet, ki ga je čudovito deliti s soljudmi. Zato je glasbo tako prijetno poustvarjati in ustvarjati. Ukvarjanje z glasbo nam lahko tudi pomaga spoznati svet, nove ljudi. Zato bi dijakom priporočil, da se udeležujejo izmenjav, tudi tistih ne tako glasbeno obarvanih. Pa vendar, ker sem sam bolj v teh vodah, bi jih zares rad spodbudil, naj se odločijo za sodelovanje v številnih glasbenih zasedbah, ki jih ponuja Škofijska klasična gimnazija, in da iz vseh ponujenih dodatnih dejavnosti poskušajo iztržiti maksimum.

Kako naj stopajo z glasbo v življenje? Tako, da z izvajanjem in ustvarjanjem glasbe navdušujejo ljudi okoli sebe ter jim s tem prinašajo neko veselje, smisel. Zakaj? Zato, da lahko pozitivno energijo, ki jo preko glasbe prejmejo bodisi od profesorjev bodisi od sošolcev, tudi sami podelijo svetu.

 

Miha Zupanc Kovač in Anja Tršek, 4. b