ČLANEKBREZNASLOVA

31. maja, 2019

Mesec maj. Čas pomanjkanja spanja, čas šestnajstih testov, čas neizmernega stresa, čas mentalnega in fizičnega kolapsa sistema. Ko se človek usede za mizo, da bi pojedel kosilo, in ugotovi, da se je namenil juho jesti z vilico – takrat se sproži alarm in spoznamo, da nekaj »ne štima«.

Družba od nas mladih, tistih, na katerih »stoji svet«, pričakuje, da bomo odrasli že praktično v prvem letniku srednje šole. Naše življenje naj bi bilo do takrat namreč že toliko urejeno, da bi morali imeti dodelane delovne navade in izpopolnjen urnik za naš vsakdan. Od nas se pričakuje, da bomo spali 8 ur na dan, da se bomo zdravo prehranjevali, vzdrževali primerno telesno težo, vsak dan telovadili in hodili na dnevno dozo D-vitamina. Od nas se pričakuje, da bomo imeli dodelano socialno življenje in veliko prijateljev, s katerimi se bomo videli vsaj nekajkrat na teden. Pričakuje se tudi, da nam 5 ocenjevanj v tednu ne bo preveč in da bomo svoje učenje zaključili že ob osmih zvečer in se potem pripravili na nočni počitek. Pričakuje se, da bomo imeli veliko hobijev in interesov, iz katerih bomo kasneje ustvarili svojo »popolno« poklicno in karierno pot. Ker smo mladi, se od nas pričakuje tudi, da se bomo v tem času »znoreli« in naredili tiste napake, ki jih kasneje kot odrasli ne bomo mogli, saj bomo imeli določeno mero odgovornosti, kar koli že to pomeni.

Vendar je realnost mojega in verjetno tudi kateregakoli drugega majskega vsakdanjika popolnoma drugačna. Že od konca počitnic spim približno štiri ure na dan in ko vstanem, moj dan velikokrat izpopolni 15-minutna zamuda avtobusa. Moj najboljši približek zdrave prehrane? Po pravici povedano niti ne vem več, kaj to pomeni, saj o teh stvareh nekako ne morem razmišljati. V dnevu spijem približno 5 skodelic kave, saj je to edini način, da prebrodim konkretno pomanjkanje spanca. Povprečno sem na dan na »svežem« ljubljanskem zraku kar 20 minut – to je hoja od avtobusa do šole, za kaj več popoldne žal nimam časa. Socialno življenje, prijatelji? Ne vem, če bi to sploh pokomentirala. Rečem lahko, da je to področje omejeno na odmore na naši predragi ŠKG. Žalostno je, da sem se tako kot tudi vsi ostali nekako sprijaznila z dejstvom, da je 5 ocenjevanj na teden normalno. Hobiji? Lahko bi se reklo, da za take privilegije žal ni časa in verjetno bo zaradi tega trpela tudi moja ustvarjalnost. Ob petkih zvečer, ko se večina mladih odpravi ven, se jaz osebno ob devetih uležem v posteljo in vsaj poskusim nadoknaditi nekaj spanca, ki ga je čez teden primanjkovalo. Toliko o tem »čarobnem, norem mladostnem obdobju«. Če poleg vsega že naštetega vključimo v naš dan še mentalno stran celotne zadeve, moram zagotovo omeniti tudi čudovito stvar z imenom Stres. Z veliko začetnico. Stvar, ki na človeka vpliva tako močno, kot na nas vpliva stres, si namreč zasluži osebno ime. Potem so tukaj še pričakovanja po doseganju najboljših rezultatov in čudoviti občutki v trenutkih, ko nam nekaj ne uspe. Vse to namreč pripomore k temu, da v tem krasnem obdobju izgubljamo sebe in se spreminjamo v družbene robote, ki bodo očitno krojili prihodnost 21. stoletja. Očitno smo res postali avtomatizirani roboti, na katerih stoji svet. Toliko o razvijanju naše osebnosti in osebne svobode. Svobodna je ravno toliko kot zapornik na Alcatrazu – še pobegniti ne more.

Včasih se vprašam, zakaj junija sploh še hodimo v šolo. Zakaj pouk traja do 24. junija, če pa se redno ocenjevanje praktično zaključi 31. maja. Zakaj torej sploh štejemo mesec junij kot del šolskega leta, če je realnost taka, da pouka pol meseca praktično ni. Zakaj so vsa ocenjevanja, spraševanja in predstavitve tako strogo omejene na mesec maj, če je čas za to tudi junija, ki očitno za šolski sistem ne obstaja kot šolski mesec, ampak kot mesec okrevanja, čeprav bi nam lahko močno olajšali vsakdan v maju, če bi kakšno ocenjevanje prestavili na junij. Vem, da nekaterih stvari nikoli ne bomo popolnoma razumeli in verjetno je celoten tabu junija ena izmed teh stvari.

Dragi maj!

Iskreno upam, da se bomo od tebe kmalu poslovili in trdno stojim za trditvijo, da te ne bomo pogrešali. Upam, da nas naslednje leto obiščeš v nekoliko milejši obliki, ker boš drugače k svojemu imenu res dodal negativen prizven.

Ema Meglič, 2. b

Članek je bil objavljen v majski številki stenskega časopisa 2. b.