4. DAN V TOKYU ‒ AKIHABARA IN SUŠI ZA 100 YENOV
Petek se je začel precej nepričakovano. Šola je bila za vse japonske učence zaradi slabega vremena odpovedana. V sobi nimam okna, zato sem si, ko mi je Luna sporočila, da lahko malo dlje spim, predstavljala, da zunaj divja snežni metež. Prav zato sem bila čez dobro uro, ko sem pogledala skozi okno v dnevni sobi precej presenečena. Snega namreč ni bilo nikjer. Naletavalo je sicer nekaj snežink, a še teh je bilo tako malo, da ne bi mogli zares trditi, da je snežilo. O tem sem povprašala Luno, ki mi je povedala, da vlakom na Japonskem v snegu, četudi ga je malo, zelo drsi, saj so zelo hitri, poleg tega pa niso prilagojeni za vožnjo v snežnih razmerah. Medtem ko sva čakali nadaljnja navodila profesorjev, sva pojedli zajtrk in začeli gledati film, a sva kmalu izvedeli, da se dobimo z drugimi dijaki in profesorji, ki sodelujejo na izmenjavi, v shopping centru na kosilu. Tako sva se odpravili na pot ter na koncu premraženi prispeli do cilja, kjer smo si za kosilo privoščili tipično japonsko omleto z različnimi dodatki. Vsaka miza je bila opremljena z ogrevalno plošč,o na kateri si je vsak spekel svojo omleto (ki smo jo uspeli celo obrniti, ne da bi razpadla).
Po kosilu smo se odločili, da bomo eno uro namenili nakupovanju v največji 100 yen shop trgovini v Tokiu (100 yenov je manj kot 1€). Na Japonskem je takih trgovin veliko, v njih pa načeloma vsi artikli stanejo 100 yenov. Res je neverjetno, kaj vse najdeš v teh trgovinah – resnično vse, kar si kadarkoli iskal. Ko smo nakupili vse spominke, smo se odpravili v Akihabaro ‒ tehnološko središče Tokia, pravi raj za tehnološke navdušence in tako imenovane »gamerje«, ki prosti čas radi preživljajo z igranjem računalniških igric. Tudi sama sem se preizkusila v enem od »Gaming centrov«, kot ga imenujejo Japonci, kjer imaš na voljo nešteto različnih igralnih konzol. Po tem, ko smo jih nekaj preizkusili, smo se odpravili v enega od tematskih barov, ki jih v Akihabari kar mrgoli. Sam pogled na milijone luči in bleščeče panoje me je zelo očaral, saj ni primerljiv z ničimer, kar sem imela priložnost videti do zdaj.
Na žalost sva se morali z Luno precej kmalu odpraviti, saj naj bi tisti večer šli z njenimi starši v restavracijo. Z vlakom sva se odpeljali nekaj postaj naprej ter se nato peš odpravili do restavracije, kjer sva se srečali z njeno mamo, oče pa žal ni mogel priti. Restavracija, v katero smo se odpravile, je bila suši bar, kar je na Japonskem zelo znana in popularna stvar. Sediš za mizo, mimo tebe se na tekočem traku neprestano vrtijo različne vrste sušija, ki jih lahko vzameš, hkrati pa lahko naročiš katerikoli suši z menija. Obrok se zaračuna po številu krožnikov, en krožnik pa stane 100 yenov, kar je manj kot 1 €. Lahko si predstavljate čustva, ki obdajajo ljubiteljico sušija iz Slovenije, kjer najmanjši kos stane skoraj toliko kot moja mesečna štipendija. Poleg tega je na vsaki mizi tudi matcha zeleni čaj, ki si ga lahko narediš kadarkoli in je celo zastonj. Skupaj z Luno in njeno mamo sem poskusila različne nove vrste sušija, ki sta jih priporočali ‒ med drugim sem poskusila surove gambere in školjke. Suši je bil resnično dober in me je skoraj premamil, da svoje bivanje v deželi vzhajajočega sonca raztegnem na nekaj mesecev ali let. Ko smo imele surovih rib in drugih morskih dobrot dovolj, smo se odpravile domov, kjer me je končno dohitela tudi izčrpanost, zato smo se precej kmalu odpravile v posteljo.
5. DAN V TOKYU – MLADI KUHARJI NA JAPONSKEM
Sobota na Japonskem za šolarje žal ne pomeni, da lahko spijo, poležavajo ali na takšen ali drugačen način odpočijejo svoje možgane od matematike, angleščine in drugih radosti srednje šole. Japonci imajo namreč šolo tudi ob sobotah. Prav zato se je dan začel že zelo zgodaj s tipičnim japonskim zajtrkom, ki ga je pripravila Lunina mama. Po pričakovanjih je vključeval miso soup, morsko travo in veliko različnih vrst rib. Bilo je zelo dobro, a za človeka, vajenega preprostega zajtrka, kot so kosmiči in mleko, tudi precej šokantna. Z Luno sva se nato odpravili na običajno pot do avtobusne postaja in nato do šole, kjer pa sva se morali ločiti, saj je njo čakal pouk, mene pa naš skupni program. Ta se je začel s polurnim pogovorom z Edom – učiteljem, ki sicer prihaja iz Velike Britanije. Odgovoril nam je na nekaj vprašanj o Japonski ter nas med drugim seznanil s Pachinkom ‒ posebno vrsto japonske »gamblinga«, pri katerem ob dobljeni stavi dobiš železne krogle, ki jih lahko zamenjaš za razne izdelke. Po tem smo se odpravili k dvema šolskima urama angleške komunikacije ‒ pri prvi smo Slovenci predstavili svojo šolo, jezik in domovino, pri drugi pa so Japonci predstavili svojo valuto, običaje, festivale in hrano. Izvedeli smo veliko novega o njihovi domovini, žal pa je časa (pre)hitro zmanjkalo. Temu je sledila ura kuhanja ‒ to je reden predmet na japonskem urniku, učijo pa se kuhati tradicionalno hrano, ki je je resnično ogromno. Mi smo se naučili pripraviti, skuhati in pravilno postreči udon – posebno obliko japonskih »noodlov« oziroma rezancev. Zamesili smo jih iz dveh vrst moke in soljene vode, servirali pa s porom, cvrtim tofujem, morsko travo in značilno »fish cake«. Posebej se je izkazala moška ekipa, ki je prva končala jed. Hrana je bila, verjetno tudi zato, ker smo jo pripravili sami, resnično izvrstna.
S tem se je uradni del pouka zaključil, ker pa smo bili zadnjič skupaj v šolski stavbi, smo se vsi skupaj še slikali ob slovenski in japonski zastavi. Nato sva se z Luno odpravili na drug konec mesta ‒ do stolpa Tokio Skytree. Že od daleč izgleda ogromen, ko pa enkrat stojiš ob njegovem vznožju, te pogled resnično presune. Dvigalo te v slabih tridesetih sekundah dvigne na višino 450 m, kjer se nahaja razgledna ploščad, kar je res neverjetno, če pomislimo, koliko časa potrebujemo, da se vzpnemo na ljubljanski nebotičnik. Nič pa se ne more primerjati z občutki ob prvem pogledu skozi velika steklena okna. Mesto resnično izgleda, kot da nima meja, od vsepovsod lahko pod seboj vidiš ogromne nebotičnike, ljudje pa so manjši od mravljice. Za tiste bolj adrenalinskega tipa imajo tudi posebno atrakcijo ‒ steklena tla, če se slučajno zgodi, da pozabite, kako globoko lahko padete. Zdi se mi, da sem prav z obiskom Skytreeja prvič zares dobila občutek, kaj Tokio je. Po spustu (ki je zopet vzel le pičlih trideset sekund ‒ kar je sicer super, edino moja ušesa so trpela ob tako hitri spremembi tlaka) sva se odpravili v kavarno, ki se imenuje Nana’s green tea. Kot pove že ime, je specializirana za pripravo matcha zelenega čaja in resnično lahko tukaj najdeš prav vse. Sama sem poskusila matcha tea latte (kar je pravzaprav matcha čaj z mlekom), Luna pa mi je dovolila, da poskusim tudi njen sladoled iz črnega sezama in sladkega fižola. Bila je precej zanimiva kulinarična izkušnja.
Ob šestih svo bili dogovorjeni z Risako, japonsko dijakinjo, ki je ta teden gostila Ano. Čakal naju je namreč tečaj sušija pri Risakini babici. Ko sva prispeli in vstopili v njeno stanovanje, so bili na mizi že pripravljeni riž in kosi različnih rib, od lososa do tune. Naučila nas je uporabljati orodje za suši in kmalu nam je uspelo izdelati kar nekaj kosov nigirija. Pokazala nam je tudi, kako se uporablja posebna lesena škatla za ozdelavo sušija, ki pride na vrsto le ob zelo posebnih priložnostih. Ko smo poskusili vse svoje mojstrovine (seveda z veliko sojine omake, ki je obvezna sestavina japonske kuhinje) ter nekatere japonske specialitete (kot je npr. natto oziroma lepljivi fižol, ki po besedah Janeza, ki se je opogumil in ga poskusil, nima najbolj prijetnega vonja ali okusa), nas je čakal še poseben tradicionalen obred. Tretjega februarja na Japonskem praznujejo poseben praznik ‒ z metanjem fižolčkov ali arašidov skozi okno ali vrata in na tla v stanovanju in izrekanjem posebnih japonskih besed preganjajo nesrečo iz leta, ki je pred njimi, ter vabijo srečo in zdravje. Mi smo metali arašide ‒ najprej enega skozi vrata na balkon, nato enega na tla v stanovanju, na koncu pa smo morali vse pojesti. Preden smo se odpravili, nam je Risakin oče prijazno razložil, kako delujejo religije na Japonskem ter osnove budizma in šintoizma, svetoval pa nam je tudi pri nakupu spominkov. Ker nam je ponudil prevoz domov, nam ni bilo treba uporabiti javnega prevoza, zato smo bili kmalu doma (in posledično tudi v veliki, udobni postelji).
6. DAN V TOKIU – KABUKIZA IN SLOVO
Dan se je zopet začel s tradicionalnim japonskim zajtrkom ‒ ribo, rižem (z raznimi dodatki, kot so losos, morska trava ter seveda obvezna sojina omaka) ter miso soup. To je bil moj zadnji in tudi najbolj prijeten zajtrk na Japonskem ‒ dolgo sem se pogovarjala z Luno in njenimi starši o Japonski in vsem, kar smo doživeli. Luno sem prosila, da mi je napisala nekaj osnovnih besed v japonščini, jaz pa sem ji zapisala nekaj slovenskih. Napisala mi je tudi krajše sporočilo, ki bo naredilo spomine na Japonsko še bolj pristne, prav tako pa sem tudi jaz pustila pismi za njo in za njene starše. Sledilo je slovo od psa Latteja (ki me je v zadnjem tednu skoraj že vzljubil) in od stanovanja, kjer sem bivala.
Na poti do postaje smo se ustavili še v enem od »gaming centrov«, kjer sva z Luno šli na Purikuro, saj sva si želeli slike za spomin. Njena starša sta potrpežljivo čakala pred pisano trgovino in pazila na kovčke, medtem ko sva midve urejali in tiskali fotografije. Skupaj smo se nato odpravili do Tokio station, ki je ogromno središče tako za mestni javni promet kot tudi za potniški promet po celi državi (kar pomeni, da so tam parkirani tudi slavni bullet trains). Tam smo pustili mojo prtljago, kupili karte za ‘Narrita express’ in se odpravili raziskovat Ginzo, še eno okrožje Tokia, znano predvsem kot nakupovalno središče. Najprej se je družina Matsuyama, ki me je gostila, odločila, da mi mora predstaviti še en del kulinarike, ki je še nisem imela priložnosti spoznati. Imenuje se soba, sestavljen pa je iz rezancev, ki jih pomakaš v posebno sojino omako, pora in tempure (to so ocvrti morski rakci in zelenjava), bilo pa je zelo dobro. Ginza je res znana kot nakupovalno središče, a mi se nismo odpravili nakupovat, pač pa smo obiskali teater Kabukiza, kjer si še vedno lahko ogledaš tradicionalno obliko japonskega gledališča Kabuki. To je zelo stara oblika nastopanja, ki vključuje elemente igre, plesa in glasbe. Ogledali smo si muzej, kjer imajo razstavljene najbolj znane maske, in teraso ter vrt. Ko smo končali z ogledom, se je od nas poslovil tudi Lunin oče, ki se je moral odpraviti domov, Luna, njena mama in jaz pa smo s taksijem odšli do vladarjeve palače. To je, po mojem mnenju, eden najbolj zanimivih krajev v Tokiu, saj resnično lahko vidiš, kako se je tradicionalna, starodavna kultura zlila z modernim tehnološkim napredkom. Na levi strani lahko vidiš čudovite vrtove, kamnite mostove ter izjemne zgradbe, na desni te obdajajo ogromne stolpnice in nebotičniki, na sredini med obema deloma pa je ogromen park, poln pešcev, turistov in tekačev. V palačo sicer ne moreš vstopiti, saj je odprta le za vladarjev rojstni dan in za novo leto, a je že pogled nanjo tako lep, da je definitivino vreden ogleda. Po ogledu smo se vrnile nazaj na Tokio station, saj smo morale ujeti Narrita express vlak, ki nas je odpeljal do letališča. Vlak sicer ni bil »bullet train«, a je bila, v primerjavi s slovenskimi vlaki, razlika očitna. Vlak nas je odpeljali mimo znanih postaj iz Tokia ter do terminala 1, kjer smo izstopili in se ponovno srečali z ostalimi Slovenci. Kljub temu da smo odlašali, kakor dolgo se je dalo, je prišel čas, da se poslovimo. Po uradnih in neuradnih nagovorih vseh profesorjev (in ravnateljev) je sledilo še slovo od družin, ki je bilo kar boleče. V tednu dni, ki smo ga preživeli skupaj, so za vsakega izmed nas storili toliko, da je nemogoče, da bi se jim zahvalili dovolj. Po mnogo pretečenih solzah in objemih je prišel čas, da tudi uradno stopimo na mednarodna tla in se poslovimo od Japonske. Dobro uro (in veliko matcha sladoledov) kasneje smo vzleteli. Navdušeno sem ugotovila, da imajo tudi na letalu onigiri.
Po tednu preprosto ni besed, s katerimi bi lahko povzela vse, kar sem videla in izkusila. Tokio je preprosto mesto, ki ga moraš začutiti in doživeti ‒ stati 450 m nad tlemi in gledati množico drobcenih ljudi, vohati dim pred templjem v Asakusi, jesti anman in se sprehajati ob reki, obiskati gaming center v Akihabari … Vse to in še mnogo več je nemogoče opisati z besedami. Edino, kar na koncu ostane, je iskrena zahvala vsem, ki so nam to izmenjavo omogočili ‒profesorjem za trud, sponzorjem za pomoč in Japoncem, ki so nas gostili, za iskreno prijaznost in gostoljubje. Bilo je resnično nepozabno.
Jerneja Koren, 3.b