Kaj je lepo in katere lastnosti naredijo umetniško delo lepo, sta ključni izmed vprašanj, na katere poskuša odgovoriti estetika, ki jo lahko na kratko opišemo kot filozofijo umetnosti. Lepo in grdo sta ključna pojma, ki sta si diametralno nasprotna, oba pa imata enako estetsko vrednost. Ta pojma sta dokaj subjektivna, estetika pa se skuša čim bolj objektivizirati. Zato se meni osebno lahko zdi neko delo grdo, toda če zadosti elementom, ki jih bom opisal spodaj, ne morem reči, da ni estetsko. Včasih umetnik s popačenjem slike doseže celo boljši in močnejši učinek. Za primer lahko vzamemo Picassovo Guernico. Kakšne posledice bi na gledalcu pustila slika, če bi bil pokol prikazan v rožicah? Popolnoma drugačen, toda z »grdoto« slike nam Picasso poskuša povedati, kako ogabno in nečloveško je lahko tako dejanje.
Prvi pomislek, ki se človeku porodi, je, kako lahko obstaja univerzalna in objektivna teorija estetskega, ko pa ima vsak človek svoj okus. Toda v estetiki kot pri morali (in tudi sicer sta si področji sorodni) se osredotočamo na objektivno, ne na subjektivno. Ob umetniškem delu se poleg tehnike ne opredelimo glede našega pogleda na čustva, ki jih vzbudi, temveč le raziščemo ta aspekt umetniškega dela. Zato so se lahko razvile različne teorije o lepem. Iz tega tako tudi sledi, da je tudi grdo lahko estetsko.
Prvi je teorijo osnoval Kant, ki se je naslonil na svojo idejo o etiki dolžnosti in kot lepo označil zgolj tisto, ob čemer nas takoj prešine, da je resnično lepo, pri čemer gledalec ne sme imeti zanimanja za opazovano. Na primer ko se zvečer zazremo v rdeče ožarjeno nebo in pomislimo, kako lepo je, čeprav se za teoretično ozadje zares ne zanimamo. Do neke mere je to seveda res, toda v poznejših znanstvenih raziskavah so ugotovili, da ljudje presojamo všečnost obraza po proporcionalnih razmerjih, ki jih nevede zaznamo. Zato so pozneje delili lepoto v dve kategoriji: matematično lepoto in čustveno oziroma naravno lepoto, ki ju matematik in arhitekt Christopher Wren poimenuje lepota matematičnih proporcev in arhitekturnega okrasja. Sam pa menim, da se da ta dva pogleda združiti. In sicer oboje skozi samo matematično konstrukcijo. Torej lepoto vrednotimo preko razčlenitve ozadja, bodisi naj bo to izvedeno z domiselnimi proporci ali sistemi, bodisi v smislu nedojemljivosti tega ozadja (sem spadajo tudi čustva). Eden izmed dokazov za to je ravno glasba. Ko poslušamo, nam namreč deluje blagozvočno, ne da bi razumeli zapletene matematične prehode tonov, ki potekajo v ozadju. Naj podam še zgled na Kantovem primeru oblakov. Ko se zvečer zagledamo v nebo, pomislimo, kako lepo je, saj je na nek način skrivnostno, ali bolje izven našega dojemanja. Naslednji dan nam tvorbo oblakov s kondenzacijo in barvanje neba z lomom svetlobe razloži strokovnjak in ko se ponovno zazremo v nebo, se nam zdi drugačno. Razumemo njegovo ozadje, zato je nekoliko izgubilo na estetski vrednosti, še vedno pa je lepo ravno zaradi razumevanja ozadja, ki je dokaj kompleksno.
To nas pripelje do naslednjega elementa umetnine, to je estetska vrednost. Ob vrednotenju, ali je umetnina estetska, se moramo ozreti tudi na njeno vrednost, saj če rečemo, da je nekaj lepo, lahko trdimo, da je drugo lepše in enako z grdim. Kako torej določiti vrednost? Do sedaj sta se formirala dva pola. Prvi, ki ga zagovarjo med drugimi Aristotel, Bardsley in Arnold Hauser, je osnovan na dveh lastnostih umetnine, in sicer ravno na spoju kompleksnosti in zgodbe oziroma čustev, ki jih vzbudi. Aristotel na primeru tragedije pokaže, da njena kompleksnost, dodana k osnovi čustev, ki jih rodi, naredi delo boljše. Na drugem polu, ki ga med drugimi zagovarjata Joseph Margolis in Roger Taylor, pa se je uveljavila ideja, da, če povzamem z besedami slednjega, imata Aida in Moje pesmi, moje sanje enako vrednost, saj imata podobno bistvo, vendar se ga lotevata na drugačen način. Moje mnenje se bolj nagiba k prvemu polu, saj menim, da človeku resnično zadosti le uravnoteženost čustev in razumljive kompleksnosti. Da podprem svojo trditev, bom konkretiziral Aristotelov argument. Sofoklejeva Antigona bi bila veliko manj zanimiva in učinkovita, če bi vključevala zgolj prepoved pokopa in njeno nepravično kazen. Tako pa vsi dialogi in odkrivanje zapletene predzgodbe prispevajo k njeni efektivnosti in torej tudi sami vrednosti.
Pri določanju vrednosti in vrednotenju estetskega pa moramo biti pozorni tudi na perspektivo, s katere gledamo, oziroma bolje razdaljo. Na to nas opozori Edward Bullough, ki piše o oddaljenosti od umetnine. Ne smemo se preveč oddaljiti in ne preveč vživeti v umetnino. S to trditvijo se strinjam tudi sam, kajti že če izhajamo iz določanja estetske vrednosti, nam je jasno, da se moramo postaviti na pravo razdaljo, če hočemo videti delo v pravi luči. Če se preveč oddaljimo, vidimo zgolj tehnične karakteristike in ne opazimo čustvenega aspekta, če pa se preveč vživimo, prav tako zgrešimo lepoto celotne konstrukcije. Torej, če karikiram, se ob gledanju Aide počutimo kot Marija iz muzikla Moje pesmi, moje sanje. Pozneje George Dickie sicer izpodbija ta pogled, saj lahko uživamo tudi v hobijih in športu, toda v estetiki ni pomemben užitek, temveč vrednotenje in raziskovanje različnih vidikov, med katerimi je seveda lahko tudi užitek. Seveda pa se z njim strinjam, da lahko pridevnik estetsko pripišemo nekaterim športom, kot sta sinhrono plavanje in umetnostno drsanje, ki prav tako vključujeta kreativnost. Tako se pokaže, da odnos do obravnavanega ni specifičen zgolj za estetiko, temveč ga lahko prenesemo na vsa področja filozofije.
Pri umetnosti pa je specifično njeno vrednotenje in pomenskost, ki jo skušamo razumeti, ponovno zato, da bi ovrednotili umetnino. Do sedaj smo predelali, kako in kaj opazujemo, sedaj pa se obračam k dejavnikom, ki vplivajo na presojo estetskega. Prvi so zgodovinske okoliščine oziroma namera ali zgodba o delu. Vsako je potrebno preučiti tudi skozi okoliščine nastanka, saj te pripomorejo k razumevanju dela, ki brez teh ne bi bilo mogoče, ker umetnost ustvarja z namero nagovarjanja publike. Čas neizogibno vpliva na človeka. Da Vincijeva Mona Lisa nima enake vrednosti in ni enako lepa kot njen identični ponaredek, saj nima enakega ozadja in namena. Pozneje so sicer vpliv tega zavračali, toda s tem ponovno izgubimo del pomena, pri čemer ne izključujem, da je delo lahko aktualno, kar ga naredi zgolj boljšega v vrednosti. Drugi dejavnik, ki vpliva na našo presojo, je lastno dojemanje in osebni odnos, ki je pri vsakem posamezniku lahko različen glede na njegovo prejšnje izkustvo in je torej vsak gledalec tudi soavtor umetnine. Zaljubljenec bo na Romea in Julijo gledal popolnoma drugače kot nekdo, ki je v ljubezni doživel razočaranje. Tretji dejavnik pa je okolje, v katerega je delo postavljeno, torej je postavljalec tretji soavtor. Okolje je namreč zelo pomembno. Če pokažem s prispodobo: tat je med morilci najbolj moralen, med zglednimi državljani pa najmanj.
Tako lahko zaključimo, da o estetskem presojamo na podlagi ozadja podobe ali druge umetnine, bodisi je to lepo v svoji domiselni proporcionalnosti, bodisi nedojemljivi kompleksnosti. Upoštevaje osebnost obeh lahko umetnine vrednotimo glede na njihovo lepoto, pri čemer ne smemo zavzeti ne preveč oddaljenega, ne preveč vživetega pristopa. Na našo presojo o lepem pa vpliva zgodba umetnine, njeno okolje in mi sami s svojimi lastnimi izkustvi. Sami torej lahko nekaj označimo kot grdo, a je to naš osebni pogled, medtem ko je lahko ta ista umetnina estetska, poleg tega pa tudi grdo v nas izzove odziv, kar je nenazadnje cilj umetnosti. Tak je moj pogled na pojem lepega in grdega, ki spremlja in bo spremljal človeštvo do konca. Združuje namreč naš čut za umetnost in filozofijo ter nam daje edinstvenost in kaže ogledalo kulturi in družbi.
Bor Prezelj, 3. b