INTERVJU TREH GENERACIJ

22. maj, 2018

V intervjuju so na ista vprašanja odgovarjale tri osebe, ki pripadajo trem različnim generacijam. K sodelovanju sem povabila svojo babico Tatjano, staro 70 let, mamo Mojco, staro 46 let, in mlajšega brata Nejca, starega 11 let. Prišla sem do zanimive ugotovitve. Interesi starejših in mlajših niti niso tako različni, kot bi si mislili.

 

1. Kaj misliš o današnji družbi? Kaj bi se moralo spremeniti?

Babica Tatjana: Naša družba je že nekaj let preveč razklana. Preveč se vračamo v preteklost. Še po 70 letih se gremo »partizane in belogardiste«. Čeprav naj bi se že g. Kučan in g. Šuštar spravila v Kočevskem rogu, prave sprave še ni na vidiku. 

Mami Mojca: Danes so ljudje preveč individualisti, premalo povezani med sabo in premalo so pripravljeni narediti za skupnost. Preveč je potrošništva. V šole bi morali uvesti predmet, kjer bi se pogovarjali o vrednotah, sprejemanju drugačnosti, pomoči drugim … 

Brat Nejc: Preveč se pogovarjamo po spletu. Morali bi se s prijatelji pogovarjati skupaj, v živo in ne po družabnih omrežjih.

 

2. Misliš, da smo Slovenci dovolj domoljubni? Bi morali bolj ceniti svojo lepo državo?

Babica Tatjana: Menim, da smo na splošno premalo domoljubni. Tisti, ki smo veliko potovali po svetu, znamo ceniti lepote naše države. Prav tako pa nam tudi tujci vedno bolj odpirajo oči. Cenijo našo zeleno državo, predvsem pa državo, kjer se počutijo varne.

Mami Mojca:Slovenci v povprečju premalo cenimo lepote svoje države. Šele ko prideš iz kakega potovanja, se zaveš, kako lepo je doma.

Brat Nejc: Ja, mislim, da smo Slovenci dovolj domoljubni, saj je naša država zelo čista.

 

3. Kako pomembna se ti zdi slovenščina? Misliš, da je ogrožena zaradi močnega vpliva drugih jezikov (predvsem angleščine)? Kako jo ohraniti?

Babica Tatjana: Menim, da slovenščina ni ogrožena, čeprav jo govori le približno dva milijona ljudi. Slovenci smo znani po tem, da se lahko učimo tuje jezike. To nam priznavajo tudi tujci, ki se od začetka, ko pridejo v našo državo, lahko sporazumevajo z nami. Ohranili bomo naš jezik z branjem slovenskih knjig in pisanjem v slovenskem jeziku.

Mami Mojca: Slovenščina je pomembna, saj je materni jezik. Mladi res veliko uporabljajo tuje izraze (predvsem angleške) v pogovorih, predvsem preko socialnih omrežij. Kdor na teh omrežjih piše v pravilni slovenščini, izpade smešno in neumno. V Slovenijo prihaja veliko delovne sile iz tujine, predvsem iz bivših jugoslovanskih držav, ki prinašajo v Slovenijo svoj jezik in kulturo in se ne želijo asimilirati. V šolah bi moralo biti še več poudarka na branju in pisanju v slovenščini. Šole imajo v večini namenjenega premalo denarja za nakup knjig.

Brat Nejc: Slovenščina se mi zdi zelo pomembna, saj je naš materni jezik. Slovenščina je ogrožena, zaradi priseljevanja tujcev predvsem iz vzhodnih in južnih držav. Tudi odseljevanje mladih Slovencev se povečuje, saj imajo v tujini več možnosti za boljšo službo. Slovenščino bi lahko ohranili tako, da bi mladim izboljšali pogoje za zaposlitev.

 

 

Foto: osebni arhiv Zale Žnidarič

 

4. Kaj misliš o mladih med 15 in 25 let? So leni, neotesani … ali spoštljivi in delavni? Bodo lahko v prihodnosti kaj spremenili na boljše?

Babica Tatjana: Tako kot v vseh družbah so tudi mladi taki in drugačni, vendar če pomislim nase, smo tudi mi bili v teh letih razigrani in neubogljivi. Še vedno velja pregovor: »Mladost je norost, čez vodo skače, kjer je most«.

Mami Mojca: Žal se v zadnjem času na delovnih mestih opaža, da mladi, ki prihajajo, v večini nimajo toliko delavnih navad, so bolj individualisti, ki se niso pripravljeni prilagajati, komunicirati … Problem je bila permisivna vzgoja. Starši, ki so tako vzgajali, so otrokom dopuščali vse, niso postavili mej. Niso pa vsi mladi taki, nekateri so seveda tudi delavni. Spremembe so možne, že z zavedanjem, da permisivna vzgoja ni najboljša možnost.

Brat Nejc: Večina mladih je lenih in brez delovnih navad, saj so zunaj s prijatelji in brskajo po družabnih omrežjih (Facebooku, Snapchatu …).

 

5. Kaj si misliš o slovenskem šolskem sistemu?

Babica Tatjana: Ker sem bila sama učiteljica, menim, da ste mladi v šoli  preveč obremenjeni. Vsak učitelj vidi samo svoj predmet in vam nalaga preveč nalog. Gledam svojega 7-letnega vnuka, ki je začel obiskovati šolo s 6 letom; včasih smo  začeli s poukom pri 7 letih. Obljubljali so, da bo prvi razred bolj sproščen, igriv, zdaj pa morajo ob koncu prvega razreda že brati in računati do 10. Da o nadaljevanju šolanja sploh ne govorim, saj sama, ki imam višjo izobrazbo, težko razumem zadeve, ki se jih učite v devetletki. Šolski sistem pretirava z učenjem podrobnosti, saj sedaj lahko veliko podatkov najdete na spletu.

Mami Mojca: Problem našega šolskega sistema je v tem, da ga snujejo doktorji, ki v večini primerov nimajo delovnih izkušenj v šolah, zato je vse nerealno, učni načrt je prenatrpan, preveč je učenja podrobnosti, ki jih v življenju ne boš nikoli potreboval (s tem naj se ukvarjajo tisti, ki gredo določen predmet študirat). Na splošno je premalo praktičnih znanj, znanj za življenje.

 Brat Nejc: Moti me to, da nimamo nobenih izbir, za kaj bi se radi izšolali.

 

6.  Kako pomembna se ti zdi v življenju vera (ne Cerkev)? Je opora ali zgolj izmišljotina?

Babica Tatjana: Meni se vera ne zdi preveč pomembna. Mogoče zato, ker nisem bila vzgojena v veri, pa tudi kot učiteljica nisem smela hoditi v cerkev. Z vero sem se seznanila šele po 25 letu, ko sem prenehala poučevati. Mnogim pa je vera velika opora v življenju.

Mami Mojca: Vera je zagotovo opora, predvsem v težkih trenutkih.

 Brat Nejc: Vera se mi zdi zelo pomembna, saj nam daje upanje, sploh v težkih trenutkih.

 

7. Kaj po tvojem mnenju potrebno za srečno življenje?

Babica Tatjana: Vsak si sam poišče pot za srečno življenje. Moje vodilo v življenju je poštenost, predvsem pa se držim pregovora »Dobro se vrača z dobrim, slabo s slabim«.

Mami Mojca: Za srečno življenje je potrebno imeti cilj in mu slediti. Potrebuješ socialne, komunikacijske veščine, iznajdljivost …

Brat Nejc: Za srečno življenje je potreben dober partner, prijatelji, ljubezen in seveda služba, ki ni preveč stresna.

 

Zala Žnidarič, 2. b