KAKO JE BITI PEVKA DEKLIŠKEGA ZBORA SV. STANISLAVA?

18. februar, 2019

Prepričana sem, da ste že zagotovo slišali za Dekliški zbor svetega Stanislava. Ustanovljen je bil v šolskem letu 1996/1997. Dekliški zbor sestavlja 41 deklet, ki obiskujejo 2., 3. ali 4. letnik Škofijske klasične gimnazije. Zbor vodi ga. Helena Fojkar Zupančič, ki dekleta na vsakih vajah znova navdušuje in jih vedno nauči kaj novega.

V zboru vlada nekakšna hierarhija, za katero večina izmed vas še ni slišala. Dekleta so razvrščena glede na letnik, ki ga obiskujejo. Tako so dijakinje 2. letnika zborovske hčere, dijakinje 3. letnika zborovske matere, dijakinje 4. letnika pa so zborovske babice. Tako kot imajo čebele v panju svojo matico, ki jih vodi, imajo tudi dekleta v zboru svojo matico. To vsako leto izbere zborovodkinja izmed maturantk. V tem letu je zborovska matica postala Lea Ložak, ki obiskuje 4. c. Na to temo pa sem jo vprašala nekaj vprašanj, na katera mi je z veseljem odgovorila.

Lea, poleg tega, da te čaka matura in že četrto leto preživljaš na ŠKG, si letos že tretje leto članica Dekliškega zbora sv. Stanislava. Zanima me, kako doživljaš zbor in kako bi opisala vzdušje v njem?

Že od malih nog živim z glasbo in sem pela v kar nekaj zborih. To, da imam privilegij peti v Dekliškem zboru svetega Stanislava, mi res veliko pomeni. Zbor se vsako leto na novo sestavi in res je neverjetno, kako hitro skupaj napredujemo. K temu, da se tako hitro glasovno kot prijateljsko ujamemo, veliko pripomore to, da zaradi vaj preživimo dosti časa skupaj, še bolje pa spoznamo na pevskih vikendih. Tega smo letos že imele nedolgo nazaj (op. intervju je nastal po jesenskem pevskem vikendu) in se predstavile druga drugi takšne, kot smo, ter začele s trdim delom, katerega rezultate bomo delile skozi to sezono. Komaj čakam, da znova začutim navdušenje nad pesmimi, ki smo jih že prepevale, in pesmimi, ki jih bomo še spoznale.

V preteklih dveh letih si se z Dekliškim zborom poleti udeležila simpozija in festivala. Kako je bilo leta 2017 nastopiti v Barceloni?

Noro. Bilo je totalno noro. Super zasedba (kot je seveda vsako leto) in ogromno ustvarjenih spominov. V Španiji smo bile en teden in od tega na kar nekaj vajah in koncertih. Ni pa manjkalo niti ogledov prelepega mesta Barcelone in uživanja ob sladoledu. Šle smo v baziliko Sagrada familia, v Park Guel, občudovale smo arhitekturo mesta in sploh uživale v bolj umirjenem tempu življenja. Sicer se nam ideja sieste zelo dobro sliši, a me smo raje užile ta čas obiska Španije, če ne z ogledi in druženjem pa z vajami. Z vsako vajo smo napredovale na novo stopničko do odličnosti (ker stremimo k popolnosti, da dosežemo odličnost) in prav tako na koncertih, ko smo blestele pred glasbeniki z vsega sveta. Veliki nastop na glavnem odru je bil nekaj novega in popolnoma osupljivega, ko nas je poslušala in z nami pela številčna publika. Še posebej pa sta se mi v spomin zapisala koncert na Montserratu in naš čisto zadnji koncert v Barceloni. Na vrhu Montserrata je cerkev, v kateri je tudi znamenita črna Marija. Tam smo zapele štiri Marijine pesmi, ki so odmevale kot vse prošnje, združene v eno. Zadnji koncert v Barceloni pa ni bil tako poseben samo zato, ker je bil poslovilni koncert turneje, ampak zaradi koncentracije in totalne prezence, ki je bila na odru. Še posebej sem si zapomnila, kako je ta večer zvenel naš »muhalnik« pri pesmi Urok (sem se ga še kar sama malo ustrašila). Nam pa je to, da smo nastopile na glavnem odru, prineslo povabilo v Ameriko, saj nas je takrat slišal predsednik združenja ameriških dirigentov in je bil popolnoma prevzet. Naša dirigentka je vesela in polna zagnanosti sprejela povabilo in zato se letos odpravljamo v Kanado in Ameriko.       

Kako pa je bilo poleti v Estoniji?

Še ena nova izkušnja in sploh poseben občutek, da smo bile povabljene, da na tako velikem festivalu, kot je Europa Cantat, predstavljamo Slovenijo, ki bo festival gostila čez tri leta.

Zbrale smo se zgodaj zjutraj na Brniku in začele z novo turnejo. Kljub zgodnji uri nas je tam presenetil profesor Močnik in nam zaželel srečno pot. Do Münchna smo letele tako malo časa, da se vmes letalo skorajda ni uspelo poravnati, je pa bila vožnja do Talina zato malo daljša z bolj razgibanim pogledom (tudi na morje). Kar nekaj (več kot pol) nas je prvič letelo z letalom, zato so bili leti še toliko bolj posebni.

Če greš na sever, verjetno pričakuješ malo bolj hladne temperature od naših, vsaj jaz sem jih. Ampak to se ne uresniči, ko prideš tja sredi vročinskega udara. Ker je tam vročina nekaj popolnoma tujega, nimajo klim oziroma jih (npr. v avtobusih) ne uporabljajo. Zato smo bile hvaležne za vsak naprošen ventilator na recepciji hotela in za našo (bivšo maturantko) Jerico, da se je vztrajno, z vsakim na novo dodeljenim šoferjem avtobusa (v ruščini), dogovorila, da le prižge klimo (da se naši make-upi niso stopili, še preden smo prišle do odra).

Na tej krajši turneji smo imele dva koncerta in nastop na stadionu. Za prvi koncert smo se peljale na popolnoma drug konec Estonije, in sicer v mesto Tartu. Zelo prikupno mesto, s prikupnimi ulicami in zgradbami. Koncert je bil na tamkajšnji akademiji v zelo lepi dvorani. Žal se je tega koncerta udeležilo bolj malo ljudi, a smo se potrudile, kot da bi jih bilo osemkrat več. Sploh smo se morale zbrati, ker so na ulici, pod okni dvorane, ravno prenavljali cesto. Tako smo se naučile, da tudi v Estoniji ni tiho opravilo, ko stroji zunaj režejo v beton. Tudi če je bilo med poslušalci manj ljudi, so bili ti toliko bolj srčni. Dve poslušalki si bomo (se mi zdi) vse za vedno zapomnile. Po vsaki pesmi sta nam podarili stoječe ovacije in ob vseh skladbah so jima po licih lile solze, tudi če smo pele v slovenščini ali izmišljenem jeziku. Res je bilo neverjetno videti, kako se pesem, odpeta z vsemi čustvi, dotakne publike in jo izpopolnjuje. Po koncertu smo se zato še posebej ustavile ob njiju in izvedele, da sta mama in hči, ki sta tako ganjeni od koncerta, da se nam sploh nista mogli dovolj zahvaliti, kaj smo jima podarile (zaradi takšnih trenutkov je vse poplačano).

Drugi koncert smo imele v Metodistični cerkvi. Ta koncert pa je shranjen v spomin kot nekaj neverjetnega, najboljši koncert do sedaj, s popolno prezenco in sploh glede na pogoje odpet popolnoma profesionalno. Kljub temu da smo se že na generalki pritoževale, kako je vroče, je bilo na koncertu neprimerljivo bolj vroče in vseeno smo odpele najbolj suvereno, kot smo lahko. Nismo se ozirale na kaplje, ki so nam že pri prvi pesmi tekle od čela do pet (se opravičujem za natančnost), ampak smo vso energijo vložile v peti program za več stoglavo občinstvo. Po koncertu je navdušenje med nami in poslušalci še bolj naraslo, ko smo si izmenjali par besed. Poleg neverjetnega aplavza smo prejele ogromno pohval in besede, ki jih je težko pozabiti. Nekdo iz skupine za promocijo festivala v Sloveniji je na primer dejal, da smo mu napolnile vse življenjske baterije in sploh ne more opisati, kako je srečen. S podobnimi besedami so z nami govorili tudi drugi iz najrazličnejših držav sveta in to nam vedno vlije neko zadovoljstvo, da smo res opravile dobro delo.

Zadnji nastop v Estoniji pa je bil na glavnem velikem odru Talina. Preden se je stadion odprl za udeležence festivala, smo imele generalko in takrat si sploh nismo mogle predstavljati, koliko ljudi bo. No, ko smo pozneje stopile na oder, se je ta predstava o polnem stadionu izrisala pred očmi. Bilo je več kot šest tisoč poslušalcev, med katerimi so bili dirigenti, pevci, orkestraši in nasploh navdušenci nad petjem. Res je bilo prav posebno doživetje peti pred takšno množico in upam, da za to še kdaj dobimo priložnost.

Seveda smo si v prostem času tudi na tej turneji ogledale znamenitosti Talina. Navdušile so nas njihove kvadratne parcele z majhnim gozdom in vrtovi, ki jih imajo ob svojih pisanih hiškah. Zelo lepo pa je tudi središče mesta, ki je bilo zgrajeno v srednjeveških časih in spada pod Unescovo kulturno dediščino.

Preden smo odšle nazaj domov, smo se še čustveno poslovile od Talina z zahvalami za naše spremljevalce kar sredi letališča. Mogoče ne zveni nič omembe vrednega, ampak poskusite si predstavljati štirideset zelo čustvenih žensk, ki se zahvaljuje najboljšim spremljevalcem in najboljši dirigentki sredi letališča, pa boste verjetno prišli do precej realne slike, kako je to izgledalo (še dobro, da smo imele zadostne zaloge robčkov). Tako smo se po petih dneh poslovile od Estonije in si po pristanku nazaj na Brnik med seboj zaželele lep preostanek počitnic.

Mnoge dijake zanima, če mesto v zboru prinaša kakšne posebnosti, ugodnosti in mogoče kaj odrekanj?

Ugodnosti so predvsem na osebnostni ravni in v tem, da vidimo in spoznamo veliko novih stvari ter krajev. Ljudje, ki nikoli niso imeli stika z zborovskim petjem, sploh ne vedo, kaj pomeni petje v zboru. Velikokrat slišim, kako nam je luštno, da hodimo malo naokoli in samo pojemo ali pa, ko bi vsaj ta čas uporabile za kaj koristnega. Če ima kdo namen to reči pevcu, naj raje desetkrat premisli in se potem ugrizne v jezik.

Za to, da si dober zborovski pevec, potrebuješ predvsem disciplino. Med vajami je treba biti tiho (razen, ko moraš peti). Nič pogovorov, kaj se je dogajalo med vikendom, ali pritoževanj, kaj vse še moraš narediti, ko prideš domov. No, to pa je tudi ena stvar, ki jo vsak pevec podari zboru: svoj čas. Domov prideš po koncu vaj, ki so bile mogoče ravno tisti dan zelo naporne ali pa si moral ta dan vložiti veliko energije, da si bil lahko skoncentriran. Mogoče bi šel rad ven ali pa izkoristil čas po pouku za krajši spanec. Ko imaš pevske vaje, to pač ne gre. Tam moraš biti, ker si del pevske družine, ki je popolnoma drugačna, če te ni. In ker je zbor tako dober, kot je dober njegov najšibkejši člen, je med pevci zgrajeno veliko zaupanje, da na koncu zvenijo melodije, kot zvenijo. Tudi ko gremo na turnejo, ni isto, kot če bi šle na počitnice. Sprijazniti se moraš, da si tam zaradi petja in ne zaradi zabave ali česa podobnega. Vaj je, kolikor jih pač je, ker to nas dela dobre. Koncerti so naporni in veliko zahtevajo od vsakega posameznika na odru in temu primerno se je treba obnašati. Ko je čas za spanje, se spi. Ko veš, da ti glas peša, si tiho, ne govoriš več. Sploh pa, ko sopevka potrebuje nasmeh, da bo lažje nadaljevala dan, ji podariš dvojni nasmeh, ker ti ga bo nekoč podarila nazaj.

Je pa zbor v prvi vrsti prostor, kjer imaš priložnost za razvoj na osebnostni rasti. Je skupnost, v kateri ti ni nikoli dolgčas in od katere vedno odideš napolnjen z notranjim nasmehom. Sreča pa je, ko nam zborovodkinja ves čas daje napotke za življenje in je v zboru steber podpore, na katerega se lahko vedno obrnemo.

Torej, kako potekajo vaje dekliškega zbora in ali so res tako naporne, kot nekateri mislijo, da so?

Vaje imamo dvakrat na teden, ob ponedeljkih in četrtkih. Naporne so točno toliko, kolikor si jih narediš naporne. Lahko je odvisno od razmišljanja ali pač dneva, ki je za tabo. Če si rečeš, joooj, danes moram še na pevske, si predstavljam, da bodo to zelo dolge in naporne vaje, če pa vzameš to kot priložnost, da si prisoten v tistem trenutku na vaji in si tam z namenom, da se kaj naučiš in da boš nekega dne to predstavil pred drugimi, pa tudi lažje prideš in poješ. Osebno jemljem pevske vaje kot čas, ko ne razmišljam o slabih stvareh in se posvetim temu, v čemer uživam: petju.

Glede na to, da si že lansko leto opravljala nekatera pomembnejša dela v zboru, si letos postala zborovska matica. Kaj to sploh pomeni in kako se ob tem počutiš?

Res je. Lansko leto sem bila v skupini projektnic, s katerimi smo se potrudile olajšati delo naši dirigentki Heleni. Matica zbora je bila moja pevska mamica Ana, letos pa sem bila za to delo izbrana jaz. V glavnem je matica tista, ki ima kontakt z zborovodkinjo in je pripravljena pomagati vsem. Vedno pa je to ena izmed maturantk. Nikoli mi ni problem pomagati drugim in sem vesela, če lahko komu kaj olajšam, zato sem se tudi strinjala s tem, da postanem matica.

Proti koncu pa me zanima, če boš kaj pogrešala dekliški zbor in vse vaje, preživete z dekleti, ki si jih v njem spoznala?

Mislim, da o tem sploh ni dvoma. Zbor bom sigurno zeloooo pogrešala, saj bo delček mene ostal v njem. Toliko vaj, truda in časa je vloženega v to, da na nastopih publiki podarimo del sebe in odpojemo program najbolje, kolikor zmoremo. Najlepše pri vsem pa je, da se ti to, kar podariš, še v večji meri vrne. Pogrešala bom vse harmonije, ki jih ustvarjamo s petjem, pogrešala pa bom seveda vsako posebej od pevk, s katerimi sem delila to neverjetno izkušnjo petja v tem zboru.

Lepo se ti zahvaljujem za čas, ki si si ga vzela za tale intervju. Želiš našim bralcem še kaj sporočiti?

Če želim nekaj sporočiti, je to, da pesem (tudi če je odpeta pod tušem, v avtu ali na odru) osrečuje, in če te nekaj osrečuje, lahko svojo dobro voljo ali kakšen nasmeh podariš tistemu, ki ga potrebuje in mu bo veliko pomenil.

Dijake pa nagovarjam, da uživajte v vseh razrednih izletih, ekskurzijah, duhovnih obnovah in v vsem, kar počnete (sploh, če pojete v kakšnem zboru), ker bo minil trenutek in že boste maturanti in maturantke (ko boste samo še bolj uživali in se spominjali, kaj vas je v preteklih letih tako povezalo skupaj).

Hvala za ta prijeten pogovor!

Neža Mastnak, 2. č

P. S.: Vabljeni, da všečkate stran našega zbora na Facebooku in nam sledite v odkrivanju zborovskega sveta. Vabljeni tudi k ogledu naše spletne strani in poslušanju kakšnega posnetka pesmi na Youtubu. Vedno pa ste dobrodošli kot publika na koncertih.

Intervju je bil v nekoliko daljši obliki objavljen v oktobrski številki stenskega časopisa ČUČL, ki ga izdaja 2. č.
Vse fotografije so nastale na koncertu Dekliškega zbora sv. Stanislava pred odhodom na turnejo v Kanado in ZDA, ki je bil 4. 2. 2019 v športni dvorani OŠAŠ (foto: Janez Eržen in Tilen Miklavič).