KAKO PREŽIVETI ŠKG?

23. aprila, 2019

Vprašanje, ki sem si ga v zadnjih štirih letih postavila kar nekajkrat. Zakopana v gore zvezkov sredi sončnega in toplega maja med hrepenečim opazovanjem življenja na drugi strani okna. Med vajami za pevski festival, ko so fantje precej glasno klepetali in igrali klavir (kar je zvenelo še precej slabše od našega petja), medtem ko so nekatere sošolke vodile burno razpravo o njihovi nezrelosti. Ko sem že tretji dan za kosilo jedla rižoto z nekakšno različico mesa ali se zavita v pet različnih šalov stiskala ob mlačen radiator, ker je nekdo spet odprl vsa okna v učilnici. Kot maturantka oziroma časti vredna starešina škofijskih hodnikov sedaj čutim odgovornost in dolžnost, da vam zaupam skrivnost o tem, kako preživeti Škofijsko klasično gimnazijo.

V namen te znanstvene razprave se sedaj prestavimo na začetek poti. Po prvih tednih brezskrbnega fazanskega uživanja ste že skoraj prepričani, da ste se čisto zares znašli v enem od osladnih ameriških najstniških filmov. Obkroža vas skupina prijateljev, dela za šolo praktično ni in, če tako kot jaz prihajate iz manjših zaselkov nekje sredi gora, končno odkrivate vse radosti večjega mesta, kot sta npr. trgovina in bar, ki nista oddaljena več kilometrov (opomba: ne, žal ne živim v Narniji). Skratka, življenje je lepo in svobodno. Nato pa se zgodi – škofijska se zlobno nasmehne in preden se sploh začnete zavedati dogajanja, imate pred seboj tri teste na teden, štiri seminarske naloge in reading diary za angleščino. S skupino prijateljev se vidite le še na sredini večerni molitvi (če imate to srečo, da izkusite kakovost bivanja v Jegličevem dijaškem domu) ali kadar se po skupnem testu iz matematike zberete in objokujete neizživete dni mladosti, bar ali trgovino pa vidite enako pogosto kot v zaselku sredi gora – torej nikoli. Takrat se soočite z realnim položajem, v katerem ste se znašli. Predlagam, da vse prijatelje zberete na skupnem druženju, s katerim se tudi uradno poslovite od socialnega življenja v prihodnjih štirih letih, nato pa si vzamete tri dni, ki jih v celoti prespite, da vnaprej nadoknadite počitek, ki vam ga bo primanjkovalo že po prvem tednu. Ko se poslovite od starega načina življenja in navad, ki ste jih imeli, ste pripravljeni, da na dolge bele hodnike stopite kot pravi škofijc ali škofijka.

Po prvi slavnostni akademiji, kjer se vam najverjetneje ne uspe dovolj hitro prebiti do pogostitve, da bi ujeli najboljše pecivo (oziroma, če ste prepočasni, katerokoli pecivo), je čas, da najdete udobno in toplo mesto, priporočljivo pa je, da je v bližini tudi miza. Naslednji mesec in pol boste verjetno v družbi učbenikov, zapiskov, večjih količin kave in zaviti v toplo odejo preživeli na tem istem mestu. Prve sledove prazničnega decembra lahko zasledite na dan sv. Miklavža, ko ŠKG organizira tradicionalni Miklavžev koncert, ki vam omogoči sprostitev ob nežnih (in manj nežnih) tonih božičnih in prazničnih pesmi. Ko končno nastopi siva cona, imate teden dni časa, ki ga kar najbolje izkoristite. Vaše opcije so predbožični nakupi v družbi verjetno celotne Ljubljane, ki se poskuša natlačiti v eno samo trgovino, zapravljanje vsega premoženja, ki ste ga v prejšnjih mesecih prihranili v Kultu in podobnih barih ali maraton božičnih filmov in srkanje čaja v zatemnjeni sobi. V prvo opcijo vas zelo verjetno prisili razredno obdarovanje, pri katerem imate zagotovo to srečo, da izžrebate prav tistega sovrstnika, ki ga najmanj poznate. V primeru, da je to sošolka, je najbolj univerzalno darilo lepša beležka ali zvezek in paket pravega čaja ali lepo okrašena škatla vroče čokolade. Če pa morate obdariti sošolca, predlagam, da nakupite čim več sladkarij in šalco, ki je verjetno ne bo uporabljal (predvsem zato, ker ne morete podariti samo čokolade, hkrati pa jo lahko zavijete lepše kot kup čokolatinov). Sledi postavljanje razrednih jaslic, ki je še zadnja težja preizkušnja pred najdaljšimi počitnicami v šolskem letu. Na tem mestu vam svetujem, da nobenih še tako norih idej o tem, kako bi lahko simbolično prikazali sveto družino, ne zadržite zase. Če na primer menite, da bi Jezusa, Marijo in Jožefa lahko prikazovale tri majhne (žive) ribe, je zelo verjetno, da bo vsaj nekdo mislil, da je ta ideja naravnost čudovita. Priporočam samo, da se pozanimate, v kakšni vodi ribe preživijo – verjetno ne želite, da vam pred glavno predstavitvijo umrejo glavni elementi jaslic (kar se seveda v našem razredu nikoli ni zgodilo). Med novoletnimi počitnicami, ki sledijo, si vzemite tudi nekaj časa za druženje s prijatelji, ki ne razumejo latinskih šal (v dobro vašega lastnega socialnega življenja jih ne delite z njimi, čeprav morda mislite, da so zabavne). Če vas kdorkoli vpraša, ali nameravate postati škof, se čim bolj pristno zasmejte njihovi šali in dodajte še pripombo o tem, kako morajo fantje in punce na hodnikih ŠKG hoditi ločeno, vsak spol na svoji strani. Ko vas vprašajo, ali je res, da se na ŠKG vsi vedno samo učijo, to odločno zanikajte in jim predstavite bogat program obšolskih dejavnosti, ki vam jih omogoča Zavod sv. Stanislava (to so predvsem vsi komorni zbori, v katere se vam verjetno ne uspe uvrstiti).

Po novoletnih počitnicah sledi obdobje bolj umirjenega življenja, če imate to srečo, da vam ni treba zviševati ali popravljati ocen dan ali dva pred konferenco (v nasprotnem primeru pa vam želim obilo pozitivnih misli, ki jih boste verjetno potrebovali). Naslednje dva meseca mineta, kot bi trenil – preden se zaveste, sredi februarja izbirate, kam si želite na zimski športni dan (če se odločite za smučanje, se zavedajte, da je možno, da bo aktivnost izvedena šele v mesecu marcu, ker vreme nadobudnim mladim smučajem pogosto ni naklonjeno). Kmalu pa sledi še največji dogodek celotnega šolskega leta – pevski festival. V prvem letniku se priprave začnejo takoj, ko na decembrski proslavi prof. Močnik razglasi temo, v četrtem pa teden dni prej šele dobro začnete razmišljati o svojem nastopu. Tudi pri pevskem festivalu velja pravilo jaslic – čisto vsaka ideja je zagotovo lahko dobra, če jo le interpretiraš na primeren način. V primeru zmage se zapišete v zgodovino šole kot nepozabne legende, hkrati pa si lahko v zaodrju (oziroma vaši matični učilnici) razdelite veliko Gorenjko, ki jo dobite.

Zanimivo je, da se pomladi na ŠKG sploh ne spomnim prav dobro, saj vedno mine tako hitro in v napetem pričakovanju najljubšega meseca vsakega dijaka. Čeprav nas na to opozarja že naslov slovenskega filma in skladbe »Ne čakaj na maj«, dijaki ŠKG očitno še vedno niso ponotranjili tega sporočila. V prepričanju, da letos pa verjetno ne bo tako naporno, večino svojih obveznosti preložijo na prvi vikend tega pomladnega meseca, dokler za celoletni projekt (pri tem je vsaka morebitna podobnost tega primera s projektno nalogo v drugem in tretjem letniku zgolj naključna) ne ostane le še dober teden, v katerem verjetno pišejo tudi latinščino, fiziko in slovenščino. Takrat se spet lahko zatečete na mesto, ki ste ga našli in pripravili že decembra, le da tokrat priporočam, da opustite odejo in zagrnete rolete, saj pogled na sončno Ljubljano pogosto poveča občutek nostalgije, ki lahko vodi v depresijo. Če pa se vam uspe prebiti čez ta mesec, vas čaka nekaj tednov zasluženega počitka in oddiha, preden se začnejo poletne počitnice, med katerimi se kot vesten dijak že začnete pripravljati na prihodnje šolsko leto.

Ena redkih stvari, ki na ŠKG niso omejene na posamezni letni čas, pa so ekskurzije. Doživljanje vsake je sicer odvisno od destinacije (ki se v tretjem letniku kar precej razlikuje), še vedno pa je nekaj splošnih nasvetov, ki jih lahko delim z vami. S seboj vzemite čim več hrane, ki jo nato na prvem avtobusnem postanku delite s sošolci – tako spontano pride do mini piknika 30 škofijcev na počivališču pred bencinsko črpalko (če imate srečo in nekaj kuharsko nadarjenih sošolcev, boste lahko že v prvih urah izleta uživali v doma spečenih browniejih). Priporočam tudi delujoč telefon z dobrim GPS-om in dostopom do interneta, da lahko preverite ocene restavracij, kjer boste želeli jesti – zame so bile ene slabe testenine v Italiji dovolj. Za dobro vzdušje lahko s seboj vzamete tudi kitaro ali ukulele, a poskrbite, da jih ne dobi v roke napačna oseba (ki bi v najslabšem primeru celotno pot po Grčiji igrala pesmi Jana Plestenjaka). Predvsem pa poskrbite, da se pred odhodom naspite, saj boste večino noči v tujini preživeli v igranju osla, lažnivca in podobnih družabnih igric, ki zahtevajo veliko logičnega sklepanja. Podobno velja tudi za duhovne obnove, na katerih prav tako ne pozabite na telefon in GPS, ker vam iz osebnih izkušenj zagotavljam, da se je možno izgubiti tudi v gozdovih Nove Štifte.

Kako torej preživeti ŠKG? Po štirih letih in nekaj urah, ki sem jih zapravila, da sem se spomnila vseh praktičnih nasvetov, ki sem jih želela deliti z vami, je odgovor precej jasen. Običajno v konstantnem pritoževanju nad krutostjo življenja in profesorjev, druženju s prijatelji med pregledovanjem slik iz Grčije in pisanju mesečnih prispevkov za stenski časopis sploh ne opazimo, kako hitro čas mineva. In preden se boste zares zavedali, boste sedeli na kavču z vsemi štirimi dijaškimi dnevniki, srkali čaj in prihodnjim generacijam pisali priročnik o življenju na Zavodu sv. Stanislava.

Jerneja Koren, 4. b


Članek je bil objavljen v letošnji letniški reviji 4. b.