Zase lahko rečem, da sta bila lanskoletna september in oktober dva izmed najbolj nenavadnih in čudovitih mesecev, kar sem jih doživela v svojem devetnajstletnem življenju. Spomladi 2018 se mi je ponudila priložnost, da se odpravim na (neke vrsto) izmenjavo v Francijo. In sem jo sprejela!
Zakaj sploh iti za dva meseca v Francijo
Že od nekdaj se mi je Francija zdela izredno zanimiva in privlačna država. O Franciji in Francozih se širi neskončno število stereotipov, ugibanj, govoric in skrivnosti.
Preden sem zapustila Slovenijo, sem bila deležna mnogih nasvetov in opozoril. Od: »Francozi ne znajo angleško, kako boš pa kaj razumela??« pa do: »A boš poskusila polže?«. In na moje veliko presenečenje se je večina predsodkov izkazala za resnične – res imajo radi polže in angleško res govorijo z močnim naglasom.
Veliko ljudi me je spraševalo, kaj sem sploh počela tam. Verjetno sem marsikoga razočarala z odgovorom, da sem hodila v šolo (čeprav je to najbolj logičen in resničen odgovor). V resnici sem večino časa prebila v šoli, saj tam urnik ni naklonjen hobijem, ker traja od osmih pa tudi do šestih zvečer. Ja, zna biti utrujajoče. Še posebej, če si slovenska dijakinja, ki je ravno preživela dva ležerna počitniška meseca. Je pa res, da sem kot »élève internationale« imela veliko prostih ur. Takrat smo se med sabo družili tuji dijaki, spoznavali naše države, se pritoževali čez šolsko kantino in analizirali Francoze. In še neizogibno, prepisovanje slovenske snovi. Kar sem je razumela. Matematike torej ne. 🙂
Šolski sistem po francosko
Kaj lahko povem o francoskem šolskem sistemu? Zagotovo to, da ima svoje prednosti in slabosti, načeloma pa imam raje kar slovenskega. Pri dveh letih grejo v »école maternelle« ali jasli, pri šestih pa v osnovno šolo, ki traja devet let. Srednja šola ali »lycée« traja le tri leta. Delijo se na znanstveni, ekonomski in literarni razred (torej se morajo že prej usmeriti v to, kar želijo študirati), ob koncu pa opravljajo »le bac« ali maturo po naše, le da iz vseh predmetov, tudi iz športa. Na splošno je bil moj razred zelo zavzet, ves čas so dvigali roke in sodelovali. Še pri športni … Poleg tega je sistem veliko strožji: telefoni so prepovedani, v šoli ne smeš jesti, kaj šele, da bi sedel na klopci v parku v času, ko ni glavni odmor! Na stenah so znaki za prepovedano smer, na katerih piše, da dijaki ne smejo odpirati oken. Včasih je že kar malo absurdno, ampak tudi to je del Francije!
Odkrivanje novih krajev in okusov ali kako pojesti ostrigo s čim manj blata
Ko nisem bila v šoli, sem bila doma. Sprehajala sem se po Saumurju, ki je res ljubko mesto. Ob sobotah je celotno mestno središče polno stojnic. Tam sem srečala egipčanskega pridelovalca gob, ki že dolgo živi v Saumurju in pod gradom v jamah goji gobe, po katerih je mesto poznano. Poleg konj, ki so zaščitni znak mesta. Posledično je pol sošolcev jahalo. Ne smem izpustiti tudi vina, ponosa Francozov. In gradu (ki naj bi bil vzor za nek Disneyjev grad). Čez mesto teče Loara in ustvarja otoček, na katerem sem živela. Mesto se deli na del za bogate, del za srednje bogate in na manj ugleden del. Razlika med desnim in levim bregom je ogromna, od prekrasnih belih vil pa do razpadajočih mestnih hišic, ki se tiščijo ena v drugo. Mislim, da ne bi mogla prešteti na prste, kolikokrat sem se sprehajala ob obali Loare in občudovala stare bele kamnite vile. Dan tam je namreč drugačen kot tukaj. Ker Samur leži skoraj ob poldnevniku, se je sonce pokazalo šele okrog osmih, zašlo pa okrog osmih, pol devetih. Skratka, eno uro kasneje kot v Sloveniji.
Nisem pa ostala samo v Saumurju, na zahodu.
Prvo presenečenje popotnika po Franciji je, da so razdalje ogromne! Dve uri vožnje v eno smer sta nekaj običajnega. Tako smo se do otoka Oléron vozili kakšne tri, štiri ure. Ampak je bilo vredno, ker sem prvič videla Atlantik! In se zaljubila vanj, ker je tako drugačen od mirnega Jadrana. Upoštevajoč veter in valove. Še en prvič – ostrige. Mnogim se to sliši ogabno, ker jih ješ žive, a so v resnici božanske. Okus imajo po morju, ampak še boljše so, če jih ješ z maslom. Na srečo sem imela za inštruktorja starega ata moje gostiteljice Eloise, ki mi je z največjo skrbnostjo pokazal, kako pojesti ostrigo, ne da bi pri tem zaužil preveč blata.
Naslednji postanek je bila Normandija, ki je zelo podobna Sloveniji. Glavna točka tega izleta bi bila verjetno hrana. Francoska hrana je zelo dobra, to je čista resnica. Ne bi pretiravala, če bi rekla, da sem odkrila ljubezen do sira. Toliko vrst in oblik sira še nisem videla! Jejo ga po vsakem obroku in še kdaj vmes. Na splošno je francoska kulinarična kultura nekaj drugega kot slovenska. Večinoma je največji obrok večerja, ko se zbere cela družina in skupaj obeduje. Predvsem se med jedjo veliko pogovarjajo, skoraj brez izjem o politiki. Predjed je vedno, le da to ni juha, ki je pojejo zelo malo. Meso, če se le da, je napol pečeno (Kar je v Sloveniji nepečeno, je tam pečeno. Verjemite, govorim iz izkušenj!). Sir je obvezen. V nasprotju s stereotipom, da se poje veliko rogljičkov in pain au chocolat, to sploh ni res (v dveh mesecih smo jih jedli enkrat). Jejo pa polže in žabje krake, ostrige so poslastica! Tudi jaz sem, kot prava Francozinja, poskusila polže.
Bila sem tudi v Lyonu, mestu barvitih hiš, skrivnih prehodov med ulicami in bogatašev. Tu sem doživela tudi pravo francosko elito. Mama Florenta (moja gostiteljica) je praznovala šestdeset let, zato sem bila povabljena na praznovanje, po francosko, seveda. Takih praznovanj v Sloveniji verjetno ni. Kot prvo, sploh se ne usedeš, čeprav traja ure. Drugo, pravega obroka ni, le množica majhnih specialitet: siri, suši, meso, rakci, namazi, sladice … Bilo je dokaj dolgočasno, ker nisem poznala nikogar oziroma nisem razumela ničesar. V celoti pa je bila to izjemna izkušnja – večerja v krogu lyonske elite ni kar tako. Poleg njihove prefinjenosti me je pogosto presenetil tudi njihov ponos – njihova vina, siri in nacionalna pripadnost so zanje sveti!
Najbolj zanimiva stvar izmenjave – kultura!
Če me človek vpraša, kaj je bila najbolj zanimiva stvar mojega dvomesečnega bivanja v Franciji, bi rekla, da Francozi sami in njihova kultura. Res je zanimivo poslušati o tem, kako oni vidijo Francijo, Evropo in Slovenijo, ter spoznavati njihove navade in njihovo mnenje. Na primer, nezadovoljni so z Macronom (vsaj moja dva Francoza). Večina mladih se odseli daleč od družine zaradi študija in službe. Razdalje so ogromne, bencin in vlaki pa veliko predragi. Pariza ne marajo, ker te zmede in je prevelik. Angleščino govorijo z groznim (skoraj nerazumljivim) naglasom, njihovo geografsko znanje je slabo. Ob vsakem srečanju se poljubljajo na lica, način je odvisen od tega, ali živiš na zahodu ali vzhodu, severu ali jugu. Smejijo se kanadski francoščini, ker je starinska in je praktično ne razumejo (kanadske filme gledajo s podnapisi in se zraven krohotajo, ker jim je tako smešna). Marseille je znan po mafiji. Severnjaki so zanje čudni. Namesto poroke lahko sklenejo pakt, da živijo skupaj. Ob petih popoldne govorijo »bonne soirée« (dober večer/lahko noč). Na križiščih so table, na katerih piše: »ostale smeri«. Mademoiselle se ne uporablja več, le še madame. Sadje jejo s priborom. Skratka, zelo so zanimivi!
Ko sem se vrnila domov, sem, priznam, imela kar malo krize, ker nisem jedla sira po kosilu. Ker sem namesto ja ali yes rekla oui. Malo pogrešam ta zven francoščine. In vso njihovo francoskost. Ali bi šla še kdaj v Francijo? Ja, prosim!
Jerca Uranič, 4. a