Čeprav je do naslednjih (rednih) parlamentarnih volitev še skoraj leto dni, je čas že primeren za oceno slovenskega političnega zemljevida in volilnega telesa. Če so šle zadnje volitve po principu »ustanovi + zmagaj« in nam dale precej neposrečen rezultat v podobi Cerarja, si za prihajajoče volitve upam trditi, da bodo drugačne. Zmagovalca bi iskal med bolj tradicionalnimi slovenskimi strankami, res pa je, da je v politiki konec šele, ko je konec.
Če se za trenutek še vrnemo k Cerarjevemu fenomenu in njegovim realnim dosežkom lahko ugotovimo, da nam samooklicani novi obrazi niso prinesli nič posebno dobrega. Gospodarska rast je bolj ali manj posledica globalnih in regionalnih razmer. Iz nje kaj posebno dobrega zopet nismo znali izvleči. Cerarju boleče primanjkuje odločnosti, voditeljske karizme in političnega instinkta, zelo šibko je tudi njegovo kadrovanje. Resda je javnosti prizanesel z velikimi aferami iz časa Pahorjeve vlade in bo, kot kaže, za razliko od Alenke Bratušek, mandat izpeljal do konca, a željenega napredka ni prinesel. Določeni vložki, kot je arbitražni fiasko ali očividna zelenost SMC-jevih poslancev, so splošni vtis še poslabšali. Politika je obrt, ki je moraš biti vešč. In mojstra ne narediš čez noč.
Čeprav je trenutni premier samega sebe vselej predstavljal kot sredinskega, »centrskega«, se je pravzprav znašel v paradoksalnem položaju. Desni so govorili, da je Kučanovo marioneta, levi pa, da je, če si izposodim besede Luke Meseca, le Janez Janša z drugačno frizuro. Kakor koli že, parlamentarno dogajanje v Cerarjevem mendatu je precej bolj kot desnici škodilo levici. Že samo oblikovanje koalcije je pokazalo morebiti največje ideološke razlike na levici v zgodovini samostojne Slovenije. Židan klasične SD ideje uporablja predvsem za pridobivanje političnih točk, Združena levica je z nikdar zatrtim marksizmom in družbenim liberalizmom uspela mobilizirati mlade levičarje, Pozitivna Slovenija pa je s patetično, skorajda odpadniško držo, ki z resno poltiko v danem trenutku nima veze, verjetno zapravila še tiste volivce, ki so jim prinesli tiste magične štiri odstotke.
Nekoliko bolj je Cerarjev mandat izkoristila desnica, a tudi slednja le do določene ravni. SDS je po dolgem času napadal utemljeno in premišljeno in ob vsem »stand up«-u, ki se je vršil v hramu demokracije, deloval še najbolj zrelo. Razlog je zagotovo daleč najbolj izkušen kader, česar je v poslavljajočem se mandatu boleče primanjkovalo. Janševa garda se je, tudi zaradi tišine Cerarja ob tovrstnih vprašanjih, presenetljivo vzdržala tudi pretiranih ideoloških prerekanj, kar je lahko velik plus ob novačenju mladih volivcev. Težava bi lahko bila v hipokritski Novi Sloveniji, ki vse bolj privzema Židanov kompleks (neuspele) samopromocije, hkrati pa z rigidnim programom ne doseže tistega, kar bi v večinsko krščanski državi s svojo krščansko demokracijo vendarle lahko. Veliko škode bo skoraj zagotovo naredil tudi parodični Primčev GOD, ki bo bližje kot štirim procentom 0,4%, bo pa prav gotovo SDS odvzemal glasove, hkrati pa so ne najboljši odnosi na relaciji Janša – Novak – Primc slaba reklama za stranke, ki naj bi bile dedinje slovenske pomladi.
Vse prisotni DeSUS se za svojo prihodnost nima bati. Pietetno zavzemanje za interese upokojencev vselej prinese želene šiti, pet odstotkov, hkrati pa se je Erjavec ob cmeravem in neizkušenem Cerarju uspel še dodatno »prodati« kot izkušen in znalski politik. Kar zagotovo je in kar v največji meri izkoristi prav v predvolilnem času.
Četudi ne računamo z vnovičnim »party-boom«-om, lahko potencialne povzpetneže identificiramo v tradicionalnih strankah, ki so trenutno na stranskem tiru. Prva v vrsti je nekdaj nedotakljiva LDS, ki je po zlatih devetdesetih v novem tisočletju najprej po zaslugi Antona Ropa nato pa še mnogo bolj Katarine Kresal doživela gromozansko stagnacijo in iz stranke, ki je gradila avtoceste in imela v vladi celo Janeza Janšo, postala stranka ljubiteljev bulmastifov in »mutnih posla«. Liberalce naj bi vsaka sodobna demokracija imela, seveda pa ne v podobi Toneta Anderliča in podobnih tehnoloških viškov. S slednjimi je bila zasičena tudi SLS, ki je posledično neslavno obstala pred pragom parlamenta, vsaj zaenkrat pa kaže, da bo tudi ostalo tako. Glede na dejstvo, da so ljudske stranke pogosto znane kot hinavske in kot take za koalicijo neuporabne, za opozicijo pa nepotrebne, je mogoče še najbolje tako.
Za konec ostane še zimzeleni Jelinčičev SNS. Slednji, najbolj prav na račun kontroverznega predsednika, vselej popestri politično prizorišče. Od neuspelih volitev leta 2011 je stranka sicer močno shujšala in za regeneracijo presentljivo ni v polnosti izkoristila niti begunske krize, a dejstvo ostaja, da Jelinčiča ne gre nikdar podcenjevati.
Ali se bo Cerarjev scenarij vendarle ponovil, pa je v največji meri odvisno od kralja telekomunikacij in, no ja, vsakega drugega posla, Gregorja Golobiča. Slednji je bil vselej pomemben strateg, bodisi za Drnovška ali Cerarja. Škodila mu ni niti polomija z Zaresom, ki je padel enako hitro kot zrasel. Golobič je že namignil, da slovensko politično telo premore še eno (veliko) stranko in dejstvo je, da jo lahko zgenerira prav on. Največjo nevarnost bi slednja predstavljala SDS-u, ki naj namesto za Kučanom začne oprezati za Golobičem. Tudi možu iz Murgelj se je partijska knjižica že zaprašila. Telekom pa je še kako aktualen.
Kdorkoli že bo želel zmagati na volitvah, bo moral na površju ubrati srednjo pot. Ideologija je za prepričane, za tiste neodločne, ki na koncu tehtnico tudi nagnejo v smer enega ali drugega, pa je trend ta trenutek sredina. Mlačni Macron s širokim nasmehom in »predsednik vseh«, Borut zabavljač, sta jasnen signal. Hkrati je spomin na razkole preteklosti z vsakim desetletjem slovenske politike bolj medel, pa tudi »izumrtje« starih zastanovoš le-te med volivci hočeš nočeš rojeva nove trende. Čas gre pač dalje in novosti so potrebne, upamo pa lahko le, da novi mandat ne bo »Cerarjev z drugačno frizuro«.
Rok Špiletič, 4.Č