ODA NENAPISANEMU

21. junija, 2019

Ko govorimo o vsem nenapisanem, kar bi lahko bilo in česar ni, sploh ne vem, kje bi začela. Vse zgodbe, ki jih ne znamo ali nočemo napisati, SMS-i, ki si jih ne upamo poslati, zapiski med uro o snovi, ki jo jasno razumemo, kaj pa drugega, doma pa nam vse uide iz glave … Nenapisanega je veliko, upala bi si celo trditi, da več kot napisanega – ugotovitev, do katere se res lahko dokopljejo samo pravi fiziki in vsesplošni genialci. In če pri slovenščini ali angleščini tako radi hvalimo napisana literarna dela, pri fiziki in matematiki obupujemo nad napisanimi nalogami v učbeniku in se posmehujemo napisanim pravilom na Škofijski, bi rada pisala o vsem, česar še ni in česar mogoče nikoli ne bo.

Prazen prostor vedno vidim kot možnost nastanka in hkrati opomin vsemu, kar že obstaja: vedno bo nastalo nekaj novega. Lahko si najboljši Homer na svetu, prišla bo Sapfo in za njo mogoče še tisočletja pesnikov in pisateljev, filozofov in matematikov, ustvarjalcev in posnemovalcev, Saša Lendero, dvanajstletni raperji na SoundCloudu … Nekaj mora slediti, to je stvar stvari, in vse, kar lahko naredimo, je, da času sledimo še sami.

Lahko bi napisali karkoli. Ko imaš pred sabo list papirja ali pa še tega ne, se ti odpre nešteto možnosti, ki bi jih bilo mogoče priklicati v obstoj, in potem moraš izbrati eno ali drugo, ostale pa pustiti v neizrečenem.

Vsi hvalijo knjige, ki so jih prebrali, potem ko je bilo zavrženih petnajst osnutkov in tri črtice na isto temo, ali pesmi, ki so jih slišali, potem ko je nekdo ure in ure pretresal besedilo kakor solnico in iz nje izločil vse nepotrebno. Pisci ali ti, ki bi to radi še postali, se med sabo spodbujajo k ustvarjanju, k vztrajanju, da bi svojo zgodbo, svojo idejo lahko poslali v svet, kar je krasno! Izjemno je prejeti podporo in zaupanje nekoga, da ti lahko uspe doseči cilj, tudi če je daleč in če je klesanje napisanega težko in nehvaležno delo.

In vendar včasih ne uspe. Včasih pustiš list nepopisan in včasih ne najdeš pravih besed, zato raje ne rečeš ničesar. Včasih se ti možgani na pol poti uprejo, da ne moreš ničesar več, in potem je tako in tako prepozno, ne? Včasih si preprosto ne upaš nikomur pokazati svojega dela, in če ga nihče ne vidi, mar sploh še obstaja? In kaj, če ga pokažeš, pa nikomur ni mar? Če je tvoja knjiga ena tistih na polici, ki jih vedno spregledajo, ena tistih, ki jih nihče ne tlači v kataloge in letake, da bi z njo privabil kupce, ena tistih, ki služijo samo in edino podpori majave mize?

Ne domišljam si, da bi s svojim nagovorom lahko koga prepričala, naj poskusi še enkrat, naj napiše, kar ima povedati, naj se vendar spravi k delu. Včasih je dosti bolj zapleteno kot to. Zato samo predlagam pozdrav nenapisanemu. Ni hudega, če ti ne uspe izraziti vsega, kar bi hotel. In ni konec sveta, če obdržiš svoje zgodbe zase. Vseeno so vredne ljubezni in pohvale, pa naj ta naloga pripade meni; na Škofijski se naučiš pisati eseje o neprebranem.

Na čast nenapisanemu torej; lahko bi bilo in ni in v neizogibnem propadu vesolja in vsega človeštva na sploh se tako ali tako ne bi nikoli poznalo, tudi če bi spremenilo svet; so tudi slabše usode.

Nika Knez, 4. b

Članek je bil objavljen v letniški reviji 4. b.