P(O)RAZNOST MORALNEGA RELATIVIZMA

28. maj, 2018

Ko je Einstein leta 1916 objavil svojo teorijo relativnosti, se je miselnost zahodnega sveta v marsičem spremenila. Misel, da naše dimenzije niso tako dokončno determinirane, kot je prej stoletja veljalo, je hitro postala popularna tudi na drugih področjih človekovega delovanja. Pregovorni »vse je relativno«, ki ga Einstein, vsaj v tej formulaciji, sploh nikoli ni izrekel, je pač zelo mikaven. Nekaj v stilu alamutskega »nič ni resnično, vse je dovoljeno«. Resnico, dejstva in moralo prilagajam potrebam in vzgibom. In ciljem. Slednji potem machiavellijevsko opravičujejo sredstva, relativizem pa pri tem sproti briše vse moralne in fizične ovire. In potem pridejo dvajseto stoletje, mož z brki in dve svetovni vojni. In za trenutek se res vse zazdi relativno.

Zavrnitev moralnega relativizma je v osnovi precej preprosta. Orodje zanjo da teorija sama s principom »vse je relativno«. Iz tega ni težko potegniti sklepa, da je potemtakem relativna in ne univerzalna tudi sama teorija. A s tem vendarle ne kaže, četudi je to v filozofskih spisih pogosta praksa, zaključiti polemike. Nasprotno, tukaj se kompleksnost moralnega relativizma šele prične. V nasprotnem primeru se o njem ne bi »filozofiralo« že od stare Grčije dalje. In hkrati ne bi bila tako priročno orodje za (sodobnega) človeka.

Moralni relativizem, ki se dalje razvije in razdeli na moralni emotivizem, kulturni relativizem in druge podobne »-izme«, je izmed vseh filozofskih teorij najbolj individualističen, pragmatičen in emotiven. In najbolj prvinski, sovpadajoč z zakonom močnejšega in tovrstnimi mehanizmi. Z moralnim relativizmom je morala podrejena notranjim vzgibom posameznika in njegovi viziji stvarnosti. Na tej točki se moralni relativizem tudi močno razlikuje od egoizma. Tudi slednji je zelo indvidualističen, antropocentrističen in brezobziren, vendar je samo delovanje izrazito usmerjeno k cilju, torej čim večjemu zadovoljstvu dotičnega. Medtem pa moralni relativizem v veliki meri temelji tudi na občutjih, ki jih posameznik doživi ob neki odločitvi in njegovih težnjah. To pomeni, da se užitek ne išče tako sistematično kot pri egoizmu, pač pa je užitek že sam občutek imeti v rokah škarje in platno. In z njima ustvarjena stvarnost. Stvarnost, ki je relativna. Stvarnost, v kateri preživijo le najmočnejši s tem, da omejijo relativnost drugega. S tem pa podrejo samo teorijo in razblinijo mit o relativnosti vsega.

Vendar pa  resnična nevarnost moralnega relativizma ni toliko v njegovi neoprijemljivosti, neuniverzalnosti in dejstvu, da sam sebi jemlje možnost biti obči moralni zakon, pač pa v njegovem izvoru; človeku. Paradoksalno je, da je slednji sam po sebi preveč relativen, da bi zmogel živeti v relativni stvarnosti. Vse, kar dela, je suma sumarum storjeno v prvi vrsti z nekim ciljem, hkrati pa po nekem notranjem vzgibu. Dokler so to dejanja ljubezni, o tem nihče ne razpravlja. Ko so to dejanja sovraštva, je o tem razpravljati že prepozno. A dejstvo, da človek ni svetnik, ostane. Zastonj res ne dela nihče in kjer ni koristi, ni človeka in ni morale. Problem nastane, kjer sta korist in človek, ni pa morale. Ko izbruhne Nietzschejeva volja do moči, ko po Hobbesu postane »človek človeku volk« in ko odpove Aristotelova srednja mera. Ko res postane vse relativno in ni več jasno, kdo pije in kdo plača. In se na koncu najde še kakšen faliran avstrijski slikar, ki voljo do moči in relativnost pripelje do vrhunca. Človeka in njegovo človečnost pa na dno. Občutek biti na dnu pa je precej manj relativen. Ali pač? Pri in v človeku je res vse relativno. Naj bo s tem prizanešeno vsaj morali in družbi. Ki se zlijeta v družbeno pogodbo, najbolj široko, implikativno, človeško in ne-utopično obliko moralnega zakona, kar jih po moji oceni je. Drži, da je, kot kaže eksperiment demokracije v svetu, relativizem sposoben subtilno delovati tudi znotraj te, a vsaj sama hrbtenica družbe ni prepuščena bodisi volji nagona bodisi utopičnim in, t. i. kardinalnim krepostim in površni Kantovi etiki dolžnosti. Velik izziv, tudi za etiko in moralo, tako ostaja ustvariti družbo, v kateri posameznik lahko poteši lastne vzgibe, vendar ne za ceno trupel in lastne humanosti. Verjamem, da je, vsaj v 21. stoletju, to mogoče, tudi brez brezglavega parafraziranja Einsteina in Mussolinijevih misli o levu in ovcah. In naj bo to vsaj to nekaj absolutnega za našo vrsto, ki bi s tem tudi presegla moralno malomarnost, skrito v besedah »vse je relativno«.

 

 

Rok Jan Špiletič, 4. č