RECEPTOR, NEVIDNI VARUH ZAVODA

17. april, 2019

Pogovarjali smo se z vedno nasmejanim Gregorjem Kladnikom, ki je receptor v Zavodu svetega Stanislava. Povedal nam je, da sta izobrazba in krščanska vzgoja po njegovem mnenju izjemno pomembni za prihodnost mladega človeka. Kakšno je delo receptorja in kaj so ga dijaki ob nastopu službe spraševali, pa si preberite v nadaljevanju.

Koliko časa si že zaposlen kot receptor? Kaj v zvezi s ŠKG te je presenetilo?
Prvega februarja letos je minilo natanko eno leto, odkar sem v zavodu. ŠKG sem poznal že od samega začetka, saj sem domačin. Me je pa zelo presenetila velikost celotnega zavoda, koliko sob, hodnikov in “skritih prostorčkov” ima. Prepričan se, da kakšnega prostora še ne poznam.

Kakšen je tvoj običajen dan?
Ko pridem na delovno mesto najprej s sodelavcem predava delo – posreduje mi vse informacije, ki so pomembne za nemoteno delo. Potem na računalniku preverim rezervacije prostorov in se pripravim za njihovo oddajo (glasbene učilnice, telovadnice in športni prostori, šolske učilnice in dogodki v zavodu). Preverim tudi delovanje peči in temperaturo prostorov. Na kamerah si ogledam zunanje dogajanje in preverim varnost objekta. V dopoldanskem času se zjutraj ob 7.00 dobimo na sestanku z vzdrževalci. Tam predam informacije o rednih okvarah, ki smo jih ob obhodu vratarjev opazili. Skrbim tudi za sprejem pošte in njihovo dostavo do naslovnika.
Vsakega obiskovalca zavoda toplo sprejmem, napotim in usmerim do cilja.
V popoldanskem času, ob slavnostnih dogodkih, poskrbim, da so prehodi odprti in ustrezno zavarovani in vidni. Učencem odklenem glasbene učilnice, po telefonu  prevežem klice do klicanih oseb, ob dogodkih v dvorani Matije Tomca ali našem atriju poskrbim za zvočno in računalniško inštalacijo.

Delaš tudi v restavraciji s hitro hrano Šendtvič. Kako ti uspe opravljati oboje?
V prostem času, po službi, pomagam bratu v lokalu Šendtvič, kjer sem pred 15 leti začel svojo samozaposlitev. Poskrbim samo za računovodstvo in nabavo surovin, včasih pa pripravim tudi naš odličen brownie in domače muffine. Zaradi omejenega časa za redno delo in družino mi zmanjkuje časa za restavracijo. Vendar ga vedno rad najdem. 😉

Kaj meniš o ostalih receptorjih?
Vesel sem, da sem del velike ekipe šestih receptorjev. Vsak ima svoj edinstven talent, s čimer tvorimo odlično ekipo. Sem najmlajši receptor, kar me navdihuje, da se lahko od njih še veliko naučim.

Kot receptor verjetno delaš tudi ponoči? Kako to vpliva na tvojo družino?
Nočno izmeno začnem ob 22.00 in zaključim ob 6.00 zjutraj. To trenutno za našo družino ne predstavlja problema, kvečjemu prednost, ker jih zjutraj lepo zbudim, otroke spodbudim, da se oblečejo in jih po potrebi tudi odpeljem v vrtec. Otrokoma razložim, da sem ponoči varoval in pogrel njun vrtec.

V letošnjem šolskem praznujemo 25-letnico ponovne ustanovitve zavoda, v katerem delaš. Kaj meniš o njem?
Ponosen sem, da sem lahko del velike zgodbe, ki ima dobre in zdrave temelje bodočega slovenskega naroda. Ne bojim se za obstoj slovenskega jezika nadaljnjih 100 let in verjamem, da bodo bodoči dijaki krojili hrbtenico slovenstva.

Imaš kakšno prigodo, ki se ti je zgodila kot receptorju?

Na začetku so me ljudje, dijaki, ki so me poznali že od prej, spraševali, če sem v zavodu odprl novo poslovalnico in če lahko naročijo Šentviški dog. 😉

Kakšni se ti zdijo dijaki in profesorji?
Dijaki do profesorjev izkazujejo spoštovanje, kar se opazi v njihovi povezanosti. Pošteno se mi zdi, da dijaki vidijo v profesorju mentorja in prijatelja, ki jih bo pripeljal do intelektualnega cilja.
Profesorji pa zaradi svojih krščansko-moralnih vrednot ne bodo popustili pri pravici dijakov, da se kakovostno izobrazijo. Zelo me je presenetil tudi spoštljiv odnos dijakov do spremljevalnih služb v zavodu.

Kateri rek ti je najbolj pri srcu?
Nasmeh je najbolj nalezljiv in najcenejši. 😉

Bi še kaj sporočil dijakom in ostalim bralcem?
Ne pozabite na sanje. Zaradi njih je življenje pravljično.

Anže Mali, 2. č