SAMO GIMNAZIJE NE!

6. junij, 2018

V osnovni šoli so nam na predmetni stopnji bolj ali manj odkrito vcepljali v glavo, da je gimnazija slaba reč. Milo rečeno. Kaj bomo vendar postali? Gimnazijski maturanti?! Absurd in pol.

Nekateri se negativno nabitemu vedeževalskemu okolju navkljub nismo dali. Želeli smo si opravljati poklice, ki zahtevajo študij, zato se nam je zdelo precej uporabno izbrati gimnazijo. Starše sem kljub njihovi naklonjenosti gimnaziji – tisti v domačem kraju, kakopak – kakšni dve leti intenzivno prepričevala, naj se me usmilijo in mi dovolijo na Škofijsko, nesrečne 103 km oddaljeno od doma … Kot še nekaj sošolk in sošolec sem se nato svojeglavo vpisala na gimnazijo. Moji učitelji Škofijske niso poznali, zato mi niso kaj dosti oporekali, čeprav sem tu in tam slišala opazke, kot je recimo: »Škoda te je!« Morda so mislili, da mi bodo ob prečkanju gimnazijskega vhoda izsesali ali vsaj oprali možgane …

Po nezavedno narejenih korakih skozi glavni vhod s spričevalom 4. letnika v žepu razmišljam, kaj bi takrat povedala ljudem, če bi vedela, kakšna bodo moja gimnazijska leta.

Štiri izgubljena leta

Povedali so mi, da bom štiri leta preživela za knjigami. Da ne bom imela nič od življenja, razen če je življenje kup formul, definicij in podatkov, ki utonejo v pozabo takoj, ko odpišeš test … Skratka, da se bom ves čas učila in od tega na koncu imela prazno glavo.

Priznam, začetek prvega letnika sem preživela za zvezki. Iz rešpekta. Ker gimnazija pa ja ni kar tako, kaj šele Škofijska! Nato pa sem po nekajkrat doseženih 100 % na testih dojela, da res ni treba. In se osvobodila. Vem, da ni samoumevno. Nekateri gimnazijska leta za ocene, kakršne sem dobivala sama, res preživijo v učenju. Vendar to počnejo z močno voljo, ker imajo pred seboj cilj. Nikakor pa niti za najbolj marljive gimnazijska leta niso rezervirana le za šolo – še zdaleč ne.

Pa na koncu res vse pozabimo? Profesor Močnik nam je v fazanskem letu kot modri Einstein rekel, da je znanje tisto, kar ostane, ko že vse pozabiš. Ne vem, zakaj sem si to tako zapomnila. Morda me je res skrbelo, da bom štiri leta izgubila v nesmiselnosti šolskega sistema. A ni bilo tako. Pravzaprav verjamem, da so malodane vse ključne informacije ostale shranjene nekje v možganih. Upam, da jih najdem vsakič, ko bo treba! 🙂

Lahko bi bilo drugače

Lahko bi bilo. Lahko bi šla na drugo štiriletno šolo, kjer bi se naučila delati z računalniki, stroji, otroki, bolniki, turisti, strankami … kar bi bilo lahko resnično uporabno. Nekaj mesecev sedenja za mizo bi zamenjala praksa, splošno maturo poklicna. Marsikaj bi izkusila na konkretnejši ravni, marsikaj uporabnega bi mi ostalo za življenje. Toda ne bi vedela toliko (ali nič) o geografiji Slovenije, ustanovitvi Karantanije, hipotiroidizmu, disperzijskih vezeh, Dopplerjevem pojavu, svetovni književnosti … Ne bi vedela, kaj pomeni Fiat, Audi, Mercator, Merkur, Arena … Ne bi bilo škoda?

Osnovnošolski učitelji so nam polagali na srce, naj mislimo s svojo glavo. Naj zagovarjamo svoje mnenje … Zdaj si ne predstavljam poštene debate o čemerkoli brez široke razgledanosti, ki mi jo je dala gimnazija. Kako naj karkoli argumentiram, če poznam le eno stroko, le eno plat? Kako naj vem, kaj je pravo zame, kam sem poklicana, kaj bo moj poklic, če sploh ne poznam vseh področij?

Izobrazba: gimnazijski maturant

Za njihove pojme je bil argument z največjo težo ta: »Po končani gimnaziji ne boste nič.« (napeta, grozeča glasba) Pravzaprav me ni ganil, saj sem vedela, da si želim poklic, ki zahteva več kot le srednjo šolo. Danes lahko odgovorim, da po štirih letih res še vedno nisem nič. Črtica na spričevalu, ki je »zapolnila« praznino ob nazivu dosežene izobrazbe, je to svečano potrdila. Toda veste kaj? Resda nisem nič, sem pa nekdo! Res je, da se ne počutim odraslo in da se ne morem zaposliti (no, o tem bi se dalo debatirati :)), imam pa široko odprta mnoga vrata – le od mene je odvisno, za katerimi se bo nadaljevala moja pot. In eden od stranskih ciljev poti je tudi znebiti se (ne)laskavega naziva »gimnazijski maturant«, ki pride z maturo … Všeč mi je kombinacija svobode in odgovornosti, ki jo prinašajo vse možne poti. Zveni kot resnično življenje. Morda nisem odrasla, moram pa ravnati zrelo.

Kaj sledi?

Marsikateri izmed mojih osnovnošolskih sošolcev bo jeseni, ko se bom sama podajala zgolj v naslednjo vrsto šolskih klopi, že zaposlen! Občudujem jih. Oni pa morda nas, gimnazijce, ki se bomo »mučili« še nekaj let. Kdo ve. In verjetno nihče od nas nima občutka, da je kaj posebnega. Vsak se stopajoč po svoji poti sooča z izzivi, ki jih nikoli ne zmanjka, nekoč pa bo lahko s svojim znanjem prispeval drobec v mozaik, ki se dopolnjuje v raznoliki pestrosti ter omogoča delovanje družbi.

Hvala Bogu, da je tako! Nujno potrebujemo zdravnike, mehanike, učitelje, turistične vodiče, kmete, računalničarje, kuharje, strojnike, čistilce, teologe, frizerje, vodovodarje, prevajalce, negovalce, prodajalce, ekonomiste, vrtnarje, meteorologe, kamnoseke … Lahko bi naštevala v nedogled, a verjamem, da je bistvo jasno: potrebujemo (skoraj) vse poklice, za katere obstajajo šole, in mnogo tistih, za katere šol ni. Največja katastrofa bi se zgodila, če bi na gimnazijo šli vsi … ali pa nihče.

 

Patricija Kavčič, 4. d