»UMETNOST NAS DELA DRUGAČNE OD STROJEV«

10. april, 2018

Prof. Damijan Močnik o pomenu glasbe                                                                                             

Na vsakem koraku nas spremlja glasba, taka ali drugačna. Toda ukvarjati se z njo je povsem svoje poglavje. S človekom, ki o tem nedvomno ve ogromno, sva pred začetkom Erasmus izmenjave Music to life (Z glasbo v življenje) klepetali predvsem o pomenu glasbe za človeka.


Vemo, da prihajate iz glasbene družine, pa vendar je glasba stvar posameznikove odločitve. Kako se je vaša glasbena pot sploh začela in kaj vas je prepričalo, da ste ji ostali zvesti? Koliko je to stvar družine, koliko šole, glasbene šole …?

Starši so me vpisali v glasbeno šolo, kot se običajno zgodi. Nisem bil prav zavzet učenec … Ni me toliko zanimala glasbena šola kot sama glasba, zgodovina, literatura. Zmeraj sem rad počel vse kaj drugega, kot bi bilo treba po programu. Skladbe sem zelo rad preigraval, razvil sem sposobnost takojšnjega igranja novih skladb na klavir in hitre analize notnega zapisa, nisem pa vadil, da bi postal koncertni pianist ali kaj podobnega.

Prvič sem pomislil, da bi postal glasbenik, ko je kaplan Matija Selan v Cerkljah ustanovil otroški pevski zbor, ki sem ga jaz spremljal na orgle. Vsekakor tudi domače okolje vpliva na to (oba starša sta pela, strica vodila zbore), vendar mislim, da ni odločilni faktor.

Ko sem začel razmišljati, kam po osnovni šoli, sem se odločal med zgodovino in glasbo, a sem se kar hitro odločil za glasbo, ker mi gimnazija s svojim širokim programom ni dišala. Že v osnovni šoli je bilo namreč preveč predmetov, ki me niti slučajno niso zanimali. 🙂

Na šoli vas poznamo kot vedno mrmrajočega si in zamišljenega profesorja, ki živi v svojem svetu. Vedno imate polno glavo. Je glasba stalno v vaših mislih?

Da boste lažje razumeli … Sredi srednješolskega izobraževanja se je izkristaliziralo, da bi bil rad skladatelj, da je to moja prva usmeritev. Mogoče tudi dirigent … Zato sem se vpisal na kompozicijo in odkar se zavedam, da bi rad ustvarjal, imam v glavi stalno neke melodije – tiste, ki sem jih že napisal, tiste, ki jih je napisal kdo drug, ali pa tiste, ki si jih ravno v tistem trenutku izmišljujem. Pri tem nimam problemov z okolico, preprosto se izgubim v svoj svet. Tako da so vaša opažanja čisto pravilna. 🙂

Prvi letnik si škofijci zapomnimo tudi po urah glasbe. Čeprav jih je (pre)malo, so zanimive, dobro izkoriščene in močne, polne naukov, ki niso nujno vsi povezani z glasbo. Poudarjate pomen tišine, branja (poezije), razmisleka o sebi … Domače naloge so nenavadne in predstavljajo izziv. Kaj želite s tem doseči pri dijakih?

Ker mi šola, kakršno sem obiskoval sam, ni bila všeč, sem iskal način, kako glasbo predstaviti kot nekaj, s čimer se v življenju stalno srečujemo – kot tisto, v čemer se staknejo vsa področja. Začele so me zanimati tudi stvari, ki me v osnovni šoli niso, in ugotovil sem, da bi jih bilo samo treba predstaviti na drugačne, manj suhoparne načine, predvsem v povezavi z uporabnostjo v vsakdanjem življenju. Da učenje ni samo sebi namen. V preteklosti in danes skušam ohranjati široko razgledanost z branjem vse mogoče literature, od zahtevnih sodobnih romanov, poljudno znanstvenih del do dnevnega tiska.

Tako skušam tudi glasbo predstaviti z različnih zornih kotov. Ker sem časovno zelo omejen, moram omejiti tudi svojo domišljijo … Zelo me veseli, da ta moj način dijakom ostane v spominu, ker v življenju nobena stvar ni ločena od druge, vsaj zame ne. Ne moremo razumeti glasbe, če ne razumemo vsega konteksta, v katerem je nastala; od fizikalnih naravnih danosti do zgodovinskih okoliščin, literature, slikarstva, družbenega dogajanja, politike …

Želite, da dijaki vzljubimo glasbo in umetnost, saj lahko le z navdušenjem napredujemo. Toda kako vam to uspe doseči? Skoraj na nobeni šoli v zborih ni veliko pevcev … Kaj je pri nas drugače?

Eno je glasbo poslušati, drugo pa se je z njo aktivno ukvarjati. Ko sem prišel po končani Akademiji za glasbo učit na svojo osnovno šolo, kjer je v mojih časih v zboru pelo pol šole, je pred menoj stalo 16 otrok …

Problem je v tem, da učenci in mladi ne vedo, kaj določena stvar ponuja, dokler se z njo ne srečajo aktivno. Lahko še tako razlagamo o tem, kako je raketa poletela v vesolje, gledamo po televiziji … Nekaj čisto drugega pa je biti poleg ali celo biti v raketi. 🙂 Enako je z umetnostjo. Petja v zboru ne more razumeti tisti, ki ni bil nikoli na pevskih vajah. Zato sem že na začetku najprej poslušal vse učence oz. dijake ter nato tiste, ki so pokazali talent, povabil v zbor. Na začetku sem rekel: »Pridite,« in če je kdo rekel: »Kaj pa, če nočem?« sem odvrnil: »Vseeno pridi, vsaj poizkusi, saj sploh ne veš, kako to izgleda.« 🙂 Če kdo zares ni hotel, ga ni bilo, ampak takih ni bilo veliko. Razlog je preprost: videli so, da je v zboru »v redu«. 🙂

Druga stvar pa je repertoar. Ta mora biti v vseh sestavih, ki jih vodim, zanimiv, crème de la crème. Izbiram skladbe, ki se mi zdijo res kvalitetne in dovolj zanimive. Take, ki navdušijo tako poslušalce kot pevce. Mislim, da če pojemo vreden in kvaliteten repertoar in če dijake spodbujamo k izražanju talentov, to postane tako, kot je na naši gimnaziji.

Zakaj je petje tako pomembno? Kako vpliva na nas na različnih področjih življenja?

Prvič, ko poješ, nekaj aktivno počneš. Ampak, če to počneš sam, nikoli ni tako fino, kot če to počneš v skupini. Karkoli počneš v skupini, zboru, orkestru … se moraš prilagajati. In to je danes še mnogo pomembneje, kot je bilo pred leti. Danes je namreč vse usmerjeno v individualizem, vsak sam tipka po telefonu, sam dela naloge … Aktivnosti, kot je petje v zboru ali igranje v orkestru, lahko zelo pripomorejo k spoznanju, da je delati skupaj fino, da se občutki zadovoljstva in sreče v skupini pomnožijo, po drugi strani pa se hkrati razvije še polno drugih kompetenc: poslušati moramo drug drugega, treba je sodelovati (deset sprtih sopranov ne more dobro zapeti skupaj :)), pevci se učijo drug od drugega, mlajši od starejših, krepita se samopodoba in samozavest …

Prav tako aktivno ukvarjanje z glasbo razvija določene centre v možganih, spodbuja hitrejše delovanje, dojemanje, ustvarjanje povezav. Sedaj se dela veliko raziskav na tem področju. Na primer Einsteinu je igranje na violino pomagalo pri razvoju tako genialnega uma. Dokazujejo tudi vsestranske učinke petja na človekovo psihofizično stanje. Recimo, če se starejši ljudje, ki imajo bolezni, kot je Parkinsonova, vključijo v zbor, se razvoj simptomov upočasni, nekateri celo izzvenijo. Če torej človek sam proizvaja zvok in ga hkrati skuša uskladiti z drugimi, se v telesu zgodi marsikaj zanimivega in koristnega.

Ima petje več pozitivnih učinkov kot igranje inštrumenta? Ali pa petje v zboru več kot solopetje? Kakšne so razlike?

Razlike seveda so. Pri inštrumentih, sploh pri godalih, je komplicirano navaditi se, kako in kam postaviti prste, da zazveni pravi ton. V skupini, kot je orkester, pa je vse skupaj še težje, saj mora poleg tebe še kakih pet ljudi poiskati taisti ton in ga uskladiti, sicer ne zveni prav. Naučiti se je treba poslušati sebe in druge, hkrati pa brati note in izražati svoja občutja, pri čemer deluje več možganskih centrov. Tudi pri športu je težje delati v skupini, na primer pri sinhronem plavanju …

V zboru je morda še težje biti »top«, saj moraš pripraviti tudi svoje telo – brez posrednika (inštrumenta). Zato je najboljša špica profesionalnih zborov toliko manjša od špice orkestrov. Jasno pa je, da se lahko s petjem ukvarja več ljudi, ker za to ne potrebujejo inštrumenta.

Glede na to, da vodite in spremljate veliko zborov, imate dober pregled nad različnimi generacijami pevcev. Mora biti pristop do mlajših oz. starejših pevcev zelo različen, če želi zborovodja doseči dobre rezultate?

Meni se ne zdi. Povsod je treba pristopati strokovno, bolj je odvisno, koliko časa kdo obdrži koncentracijo. Poleti delam z otroki (Slovenski otroški zbor) in moj pristop se ne razlikuje bistveno od tistega, ki ga imam pri delu z odraslimi. Mogoče malo pogosteje vključim kakšno šalo, da se pozabavajo in sprostijo. 🙂 To potrebujejo tudi zbori na turnejah ali intenzivnih vajah. Pri rednem tedenskem delu pa ne vidim velikih razlik, mogoče še največ pri svojih pričakovanjih. Pri mlajših – gimnazijskih, študentskih zborih lahko piliš skladbo več časa kot pri otrocih ali starejših. Modrost je, da veš, do kod jih lahko pripelješ in kje je njihov limit; kje ustaviš svoje strokovne zahteve in daš sliko na ogled. Sicer lahko pri pevcih dosežeš nasprotni učinek od želenega.

Vsa slovenska zborovska javnost pozna našo zavodsko zborovsko piramido. Od kod ideja? Lahko razložite, kaj to sploh je, kako se razvija in deluje?

Preden sem začel učiti tukaj, v zadnjem letu študija, me je moj profesor dirigiranja povabil na Drugi svetovni simpozij za zborovsko glasbo v Stockholm, Helsinke in Talin. Tam sem videl čisto drugačno sliko zborov kot pri nas in prvič sem videl šole, specializirane za zborovsko petje. To so običajne šole, le da je vsak razred oblikovan kot zbor in ima vsak dan uro glasbe. Videl sem, kako deluje, in po vrnitvi v Slovenijo sem razmišljal, kako ta sistem prenesti v naš prostor. Glede na našo zakonodajo, tovrstne šole (vsaj za enkrat) pri nas niso možne, a ugotovil sem, da je pomembno že to, če se veliko dijakov ukvarja z glasbo, poje v zboru.

Piramida je nastajala spontano. Najprej smo imeli le en letnik. Treba je bilo narediti zbor iz 15-letnikov … 70 odstotkov jih je pelo v zboru. Po dveh, treh letih smo formirali dva zbora: komorni mešani zbor in »ostali«. Tudi prvošolci so na začetku vadili skupaj, kar se je izkazalo kot neuspešno, ker so dekleta že imela izkušnje s petjem, fantje pa ne. Tako so bile te vaje predvsem zabava … za dekleta, kadar so fantje poskušali peti. 🙂

Tako smo sčasoma, ko je prišla še kolegica Helena, razvili sistem, kakršnega imamo danes: fantovski in dekliški zbor prvega letnika, vsak posebej. Po petih letih smo imeli že štiri zbore, in sicer zbora prvih letnikov, komorni mešani ter komorni dekliški zbor. Ampak ker je potem hotelo peti veliko več dijakov, kot smo jih lahko sprejeli v te zbore, so si tako dijaki kot starši želeli še en zbor. In tako je res nastal še en zbor, ki pa je iskal svojo identiteto, dokler ni prejšnjemu ravnatelju, gospodu Jožetu Puciharju, prišlo na misel, da bi ta zbor lahko vodila kolegica Helena in bi pel gospel, jazz, pop ipd., torej čisto drug repertoar kot ostali zbori. Zdaj je to najštevilčnejši zbor – (Z)mešani zbor ŠKG.

Že od začetka se mi je zdelo res zelo pomembno tudi petje znotraj razredov, zaradi česar se je že zelo zgodaj pojavil tudi pevski festival, ki ga štejem med naše največje dosežke (o tem lahko več prebereš tukaj :)).

Pa po končani gimnaziji?

Piramida se seveda nadaljuje tudi izven okvirov gimnazije! Trenutno delujeta Komorni zbor Megaron, kjer prepevajo nekdanji pevci predvsem obeh gimnazijskih komornih zborov, in Študentski zbor sv. Stanislava, ki temelji na pevcih iz vseh zborov. Posebnost pa je Osnovna šola Alojzija Šuštarja, kjer v prvi triadi vsi otroci poleg dveh ur glasbenega pouka pojejo še dvakrat tedensko po pol ure, kar opazno krepi razvoj posluha, glasbenih sposobnosti in skupinske dinamike. Nato nadaljujejo petje v otroškem in mladinskem zboru.

Trenutno ta shema funkcionira, takšne so želje in potrebe pevcev. Je pa sistem seveda vedno odprt za nove predloge, za spremembe.

Ste kdaj razmišljali o zborovskem petju kot o obveznem predmetu? Mislite, da bi morali tudi na drugih slovenskih šolah imeti po več zborov?

Ne, o tem nisem razmišljal kot o obveznem predmetu. Mislim, da to ni potrebno. Ko sem govoril z nekaterimi nekdanjimi dijaki, so dejali, da je čar obšolskih dejavnosti, da po začetnih spodbudah niso obvezne. Privabljanje pevcev z zanimivim načinom dela in navduševanje nad zborovskim petjem je predvsem stvar mentorjev. Vzgajati jih moramo tudi k odgovornosti. Če se na začetku leta odločijo za članstvo v zboru, naj vztrajajo do konca šolskega leta. Edina stvar, ki bi morda pripomogla k temu, da bi tisti, ki pojejo v zboru ali igrajo v orkestru, to počeli bolj sproščeno je, da bi se jim sodelovanje štelo kot izbirni predmet ali kaj podobnega.

Zdi pa se mi zelo pomembno, da ima vsaka šola svoj zbor. Število zborov je odvisno od mentorja ter od števila in interesa dijakov. Seveda mora imeti vsak zbor cilj, ne sme obstajati le zato, da je, ampak z namenom, da dijaki oz. učenci kvalitetno razvijajo in uresničujejo svoje glasbene talente, da nastopajo in uživajo pri tem … Dosežki posameznega zbora pa so odvisni od truda in vloženega strokovnega dela.

Začenjamo Erasmusovo izmenjavo Music to life. Kakšen je njen namen, cilj?

Ena izmed poglavitnih stvari, o kateri še nisem spregovoril, so zborovske turneje in izmenjave. Ko je Konservatorij Fryderyk Chopin iz Krakova začel iskati partnersko šolo, se mi je to takoj zdelo zanimivo, kljub temu, da mi v nasprotju z njimi nismo srednja glasbena šola. Oni imajo poleg splošnih predmetov veliko več glasbenih predmetov. Ko smo stopili v stik, smo ugotovili, da se lahko drug od drugega veliko naučimo. In to je namen izmenjav: izmenjava izkušenj, izmenjava praks, nova poznanstva.

Na kakšen način bo izmenjava Music to life obogatila poljske in slovenske mlade glasbenike?

V izmenjavi bo pravzaprav sodeloval cel Zavod, saj bodo gostujoči Poljaki določene delavnice izvedli tudi v osnovni šoli, glasbeni šoli in vrtcu. Omenjene stvari pa je seveda veliko lažje izpeljati s sredstvi, ki jih v ta namen ponuja Evropska unija. Mislim, da se pri tej izmenjavi lahko predvsem naš orkester nauči ogromno od njihovega orkestra in njihov zbor od našega Mladinskega mešanega zbora sv. Stanislava, saj zbor pri njih ni na tako visokem nivoju. Prvotno ni bilo mišljeno, da bi v okviru izmenjave potekale kakršnekoli zborovske dejavnosti, a smo zaradi odlične priložnosti in zadostnih sredstev v izmenjavo vključili tudi to. Vsak izmed nas bo predstavil svoje dobre prakse in poskušal narediti korak naprej, hkrati pa je to sodelovanje priložnost za kvalitetno izvedbo nekaterih večjih glasbenih del. Za Brucknerjev Te Deum, ki ga bomo izvajali maja na letnem koncertu v Cankarjevem domu, bi morali najeti veliko glasbenikov, s pomočjo Poljakov pa se število teh bistveno zmanjša. Prav tako bo jeseni, ko bosta Mladinski mešani zbor in Godalni orkester odpotovala v Krakov. S povezovanjem lahko izvajamo dela, ki jih sicer ne bi mogli, se učimo drug od drugega in si širimo obzorja. Ne nazadnje pa je vsako potovanje že samo po sebi zanimiva in edinstvena šola.

Kakšne pa so razlike v vokalni tehniki in zborovskem petju med državami?

Zelo je pomemben že jezik. Če ste bili pozorni na poljski zbor, ki je pri nas gostoval v marcu, ste morda opazili, da vse pojejo zelo »nazaj«, saj je tak že njihov način govora. V primerjavi s Slovaki, ki govorijo zelo zvonko, potrebujejo veliko več vaje, da ton preusmerijo »naprej« in s tem dosežejo dobro intonacijo. Slovenci pa smo nekje na sredini med njimi. 🙂 Podobno je tudi s Švedi oziroma s »švedskim zborovskim čudežem«, saj so že naravno navajeni govoriti tako, da jim pri petju vse odlično zveni. Tako je že od jezika zelo odvisno, kaj in koliko je treba delati pri vokalni tehniki, da dosežemo kvaliteten zvok. Tudi če poslušamo najboljše zbore iz različnih držav, pri vsakem slišimo drugačen zvok. In to se meni zdi prav.

Hkrati pa so velike razlike tudi v dojemanju in delu v zboru. Na severu vse poteka zelo umirjeno in brez klepetanja, če pa gremo v Italijo, kjer je kaos že na cesti, je tako tudi pri skupinski dejavnosti. Ker veliko potujem, sem to zares izkusil. Ko sem delal na Tajvanu, po dveh urah pavze nisem naredil zato, ker bi jo potrebovali pevci, ampak zato, ker sem jo potreboval jaz. 🙂

Za konec pa poglejmo še v prihodnost … Kakšna je po vašem mnenju prihodnost zborovskega petja v Sloveniji in po svetu?

Vsekakor se bo zelo razvijalo. 20 let nazaj so iz šol izganjali vse »nepotrebne« predmete, povezane z umetnostjo in športom, ker je bila znanost tista najpomembnejša in nepogrešljiva. Kasneje so ugotovili, da zaradi ukinitve teh dejavnosti otroci niso pridobili kompetenc, ki jih lahko dobiš le z delom v skupini, z gibanjem, s petjem. Danes se petje počasi zopet uveljavlja, problem je le v tem, da nekatere države preprosto nimajo več kadra oziroma ljudi, ki bi znali voditi zbor. Zato je najprej treba vzgojiti in izobraziti učitelje, šele nato lahko zborovsko petje ali igranje v orkestru zopet postane redna aktivnost.

Razvoj glasbe podpira tudi Evropska unija, ki finančna sredstva namenja tudi krovni organizaciji zborov Europa Cantat. Ta organizira razne poletne tabore in delavnice; v Sloveniji bo predvidoma leta 2021 potekal Singing Week oz. pojoči teden, kjer bo več tisoč pevcev iz vse Evrope deset dni v različnih delavnicah vadilo različne programe in jih ob zaključku predstavljalo na koncertih.

Vedno več pa je tudi zborov v domovih za ostarele, saj je dokazano, da petje pozitivno vpliva na razum, telo in duha. Na tem področju se dogaja veliko dejavnosti, saj smo ljudje spoznali, da je življenje potrebno napolniti s prijetnimi in koristnimi aktivnostmi.

Skupaj s svetovalko za glasbo na Zavodu RS za šolstvo skušamo dirigenti doseči, da bi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport aktivno podprlo delovanje zborov na gimnazijah in srednjih šolah, tako kot je to urejeno na osnovnih šolah. Pomembno se mi zdi, da se dijaki ustvarjalno ukvarjajo z glasbo, likovno umetnostjo, gledališčem in podobnimi stvarmi. To je tisto, kar nas dela drugačne od strojev.

 

Anja Tršek, 3. b, in Patricija Kavčič, 4. d