V ISKANJU SREČE

21. december, 2018

Sprehajam se po Ljubljani. Polna je, glasen smeh me navdaja s pozitivno energijo. Le jaz sem sama. Iščem kotiček sreče sredi mesta. Iščem dokaz, da se bom res zavedala, da so prazniki. Na zadnjem štantu kupim kuhano vino in se pomešam z množico. Opazijo me le ciganski ulični glasbeniki, ki v ritmu plešejo okoli mene, komaj se jim izmuznem. Sprehodim se ob Ljubljanici in opazujem lučke. Nisem še čisto prepričana, če so mi všeč ali ne. Ko končam z ogledovanjem kiča, ki me kar naenkrat neizmerno nervira, se usedem v Lolito in popijem kavo. Nihče zares ne opazi mladega dekleta samega za mizo, ki zre v ljudi in si poskuša ustvariti zgodbo o prav vsakemu v kavarni. Vsak je le odsev samega sebe v gomili pisanih lučk. Lučke so naša zadnja oprijemljiva stvar, ki nam še pričara umetno praznično vzdušje, ali pa so edina stvar, ki nam podzavestno vbija v glavo, da pa vendar so prazniki. Bi se dejansko sami od sebe le lahko zavedali prazničnega vzdušja, če nam trgovine s svojimi kričečimi izložbami in mamljivimi popusti, ne bi pred nos nonstop metale takšnih in drugačnih bonitet in popustov? So krive tiste bleščice na prikupnem topu, ki bo do naslednjega leta neusmiljeno ležal na dnu naše omare, ali je krivo naše zavedanje, da brez bleščic ni božiča?

Vsako leto se mi zdi, da mine vedno hitreje. Izgubljamo se v vsakodnevnih opravilih z mislijo na prihodnost in ne živimo za trenutek. Preprosto pozabimo na tisto, kar imamo pred seboj. Pozabimo na naše najbližje in na sebe. Na koncu jim kupimo darilo v opravičilo in ne zato, ker smo se iz ljubezni spomnili nanje. Darila so nekakšna obveza. Trpi moja denarnica in trpim jaz, ko stojim v vrsti na blagajni. Vedno izberem isto, najboljša rešitev. Nasmehnem se prodajalki in doma skrbno zavijam darila, ker naj bi me to spet pripeljalo do nekakšnega zadovoljstva in zato, ker si močno želim čutiti božične praznike, kot sem jih nekoč. Vendar ni isto, pesmi niso več prave, nisem več majhna, čar vedno bolj bledi, čas neusmiljeno teče in ni tiste prave energije po kateri hrepenim.

Pa so res krive materialne stvari, ki nam pričarajo umetno vzdušje? Je problem v lučkah ali v nečem globljem, nečem, kar je nad nami? So morda stvari, ki nam ustvarjajo iluzijo praznikov, vendarle le dobre in smo mi tisti krivci, ki jim podrejeno nasedemo? Saj smo dejansko mi tisti, ki si ustvarjamo praznike. Ljudje smo vedno bolj željni več stvari. Ker se nam zdi, da čas leti kot za šalo, in ker se bojimo, da ne bomo doživeli vsega, kar nam lahko ponuja praznično obdobje, pričnemo s prižiganjem lučk, revij, obarvanih z božično tematiko, okrašenimi izložbami, prazničnimi koncerti … že kar novembra ali prej. Bojimo se, da bi nam stvari enostavno izletele iz rok, da bi nam ušel čas in da bi pozabili na stvari, ki so dejansko pomembne. Z določenimi običaji, ki smo jih vzeli za samoumevne, tako poskrbimo za našo »varnost«, zavarujemo se pred dejstvom, da nismo pripravljeni na nekaj, kar od nas zahteva prostor v srcu in določen mir. Uteho tako nezavedno iščemo v stvareh, za katere smo sigurni, da nas bodo rešile strahu. Normalno je, da nas je strah, zopet smo postavljeni pred novo preizkušnjo. Najti mir v srcu, se poveseliti z bližnjimi in dejansko najti srečo je postala zakomplicirana stvar. 

Ko sem se sprehajala po Ljubljani, si nisem upala priznati, da iščem malce sreče, poseben dogodek ali pa neko stvar, ki bi mi lahko pričarala nasmeh na obraz in mi dala vedeti, da sem del prazničnega vzdušja tudi jaz. Zdelo se mi je, kot da nihče v množici ne ve točno, zakaj je tu. Ljudje so bili zmedeni, iskali so točno to, kar sem iskala jaz. Delček sreče, ki bi jim dal upanje, da morda pa le so del prazničnega vzdušja, ne glede na to, kaj jih pričakuje v jutrišnjem dnevu. Ne glede na to, koliko opravil imajo, ne glede na to, da si morajo urediti prihodnost. Vsi smo bili enostavno tam, v mestu, obsijani, v upanju, da bomo začutili delček sreče. Za trenutek sem zaprla oči in stisnila torbico bližje k sebi zaradi varnosti. Morda pa je bila to sreča, bila sem sama, mirna, zadovoljna in brez testa naslednji dan…

So morda krivi testi? Je kriva prekomerna obremenjenost, ki nam ne omogoča, da bi počeli stvari, ki jih imamo radi ali pa se enostavno prepustili čarobnemu občutku praznikov? Zaradi skoraj končanega semestra smo pod stresom in v lovu za čim boljšimi ocenami, ker pa smo preveč izmučeni, nimamo možnosti, da bi se poglobili v nas same. Da bi dragoceni čas posvetili najbližjim in z njimi delili tisto malo sreče, ki jo imamo možnost ujeti v še tako nabitem urniku. Smo najstniki, ki hrepenimo tudi po čem več kot le šoli. Smo v stresnem obdobju iskanja pravega jaza in ustreznih besed, ki bi nas lahko predstavljale. Želimo si tudi nekaj časa zase, še posebej pa v prazničnem času, ko bi radi ujeli delčke sreče v posebnih trenutkih. 

Preobremenjenost, neusmiljen čas in iluzija sreče v materialnih stvareh nam onemogočajo, da bi se v praznikih, ki so pred nami, poglobili v samega sebe in spoznali, kaj nas dejansko osrečuje. Hrepenimo po drastični rešitvi, ki pa bi nam lahko zopet dala le začasno zadovoljstvo. Problem v ljudeh je postal večji. Morda je krivo noro mestno življenje ali pa naš način dojemanja stvari, vendar je dejstvo, da smo v riti. Potrebni smo miru, ki pa ga lahko poiščemo le tako, da se enostavno malce odklopimo od sveta, vendar ne za dolgo. Letos na morju mi je Parižanka rekla, da je njen največji strah se vrniti z otoka zopet v Pariz, med umetne obraze in vso tisto umazanijo, ki jo lahko zavohaš že iz aviona. Vendar mi je zabičala, naj ne bo moj otok navidezna uteha pred realnostjo, tudi to potrebujemo, pa naj bo še tako kruta. Svetujem vam, da med prazniki preprosto pobegnete za dan, dva, tri, štiri … v svet, ki ga najbolje poznate vi, skupaj vzemite svoje najbližje in odprite srca Jezusu. V novem letu pustite srcu pot do novih ambicij, ciljev, želj in pa sveta, ki bo na vsake toliko časa vaša uteha, ne pozabite s seboj vzeti svojih najbližjih in jim enostavno pokazati, kako zelo jih imate radi.

Medtem ko sem kot nora iskala srečo v pesmih, dišečih svečkah, božičnih jogurtih, svetlečih majicah, krašenju smrekice, nakupovanju daril, pisanju voščilnic … sem ugotovila, da sem ves čas gledala popolnoma narobe. Priganjala sem se, da moram najti vzdušje, ki ga nisem začutila in ga iskreno še zdaj ne čutim v popolnosti, vendar sta me ob pisanju prevzeli nekakšna posebna moč in sreča, ki jo spoznamo ob stvareh, ki jih radi počnemo. Začutila sem mir, ki ga podarjam naprej med vas. Želim vam, da bi v tem prazničnem obdobju spoznali, da je še mnogo več kot le svetleča izložba, Ljubljana, polna lučk, darila in ostale stvari, ki imajo že od daleč opojen vonj po božiču. Spoznajte sebe, kajti ravno vi ste tisti, ki ustvarjate svoje praznike. Obdajte jih z mirom in posebnimi trenutki, da boste lahko nekoč reki, da ste imeli priložnost ustvariti svojo zgodbo. 

Hana Besjedica, 3. c