IN TEMPORA

19. decembra, 2018

Vsi vemo, kakšna je bila naša današnja naloga in kakšen je njen namen, pa vendar jo bom sam opustil. Opustil bom vso strogo teorijo, da vam spregovorim o tem, kar resnično mislim, saj v sedanjosti s čedalje večjo težavo iščem človeka.

Kot mladi se že zgodaj soočamo z velikimi izzivi sodobnega časa, ki postaja vedno bolj krut in neizprosen. Begunska problematika, klimatske spremembe, vzpon nacionalizmov in drugih skrajnosti, odtujevanje od družbe, neverjeten razvoj znanosti in prihodnost nekaterih že uveljavljenih struktur so le nekatera izmed vprašanj, ki čakajo, da jih razrešimo. Zato vas vprašam, kako dolgo bomo mirno gledali, kako postajamo vedno bolj apatični, in kako dolgo bomo dopuščali skrajnosti, ne da bi nanje opozorili? V zadnjem času se pojavlja vedno več sovražnosti do beguncev, do ljudi, ki v strahu bežijo pred lakoto, revščino, nasiljem in popolnim pomanjkanjem. Tudi oni so zgolj ljudje, naši drugi, ki so se v stiski zatekli k nam. In kdo smo mi, da jim to preprečimo, kdo smo mi, da si sploh lahko lastimo karkoli naravnega, kar je dano vsem? Predvsem pa, kakšni smo, če jim to preprečimo? Je mar človek različen človeku, če potrka na vrata in prosi za pomoč? Kultura, ki je Evropi prinesla renesanso in je na naših tleh prisotna že stoletja, namreč ni tujek, temveč nov pisan kamenček v barvitem in bogatem mozaiku evropske kulturne zgodovine. Seveda ni niti vredno omenjati, da je Zahod pravzaprav povzročil njihovo trpljenje in je torej moralno dolžan svojo krivdo odplačati ter da begunci predstavljajo krvavo potrebno delovno silo. Najbolj glasni nasprotniki medčloveške pomoči pa so seveda skrajneži, ki popolnoma naivno in zmotno mislijo, da je napredek in obstanek v zapiranju vase in kulturni izolaciji. Mar nas zgodovina resnično ni ničesar naučila? Mar so grozote premnogih vojn resnično že pozabljene? V izolaciji in nestrpnosti je namreč naš največji sovražnik, brez svobodne trgovine, brez svobodnega pretoka dela, znanja, misli ni prihodnosti, temveč zgolj kruta in počasna smrt ter nazadovanje. Tovrstne težnje pa prav tako rušijo Evropsko unijo in tako preprečujejo njeno uveljavljanje kot neodvisne in močne entitete v svetu ter posledično učinkovitejše reševanje migrantske problematike.

Zato je sedaj na nas, da se jasno zoperstavimo tovrstnim težnjam razčlovečenja človeka in se povežemo ter skupaj postanemo slišani. Glas enega petstotih je namreč močnejši od glasu enega, zato smo skupaj močnejši. Ker smo vsi Evropejci. Ker smo soustvarjali Rim, ker smo utemeljili humanizem, ker smo premagali železno zaveso in ker zmoremo oblikovati novo in boljšo prihodnost, kjer bomo sobivali v miru in kjer bo vsak človek postal vreden življenja in pomoči ter tako imel pogoje, da prispeva sebe celega za naš novi svet.

Bor Prezelj, 4. b

Govor je avtor predstavil 15. 10. 2018 ob sklepu dvodnevnih delavnic retorike za 4. letnike.