Letošnji že 25. letni koncert Zavoda sv. Stanislava je bil prav zagotovo nekaj posebnega. Ne le, ker smo z njim obeležili 25 let delovanja Škofijske klasične gimnazija in Jegličevega dijaškega doma ter 10. obletnico ustanovitve Osnovne šole Alojzija Šuštarja, temveč tudi zato, ker so se nam v teh prazničnih dneh pridružili dijaki s Poljske. K nam je namreč v okviru projekta Music to life, ki ga omogoča Erasmus+, pripotoval orkester Konservatorija Fryderyka Chopina iz Krakova. Trideset perspektivnih mladih glasbenikov in glasbenic je okrepilo naš šolski orkester in tako omogočilo izvedbo Brucknerjevega znamenitega dela Te Deum na nedeljskem koncertu.
Ni skrivnost, da se je šolski godalni orkester že kar nekaj mesecev (s težavo) prebijal skozi strani Brucknerjevega slovitega glasbenega dela. Intonančno ne prav čisti akordi so nam vedno znova parali ušesa, odvzemali voljo do vaje in iz dneva v dan manjšali upanje v to, da se bomo Te Deum sploh lahko naučili solidno odigrati. Celo vzpodbudne besede profesorja Arka, ravnatelja glasbene šole, so se nam na trenutke zdele povsem nesmiselne. Na srečo pa smo bili na skupni vaji obeh orkestrov in združenih zborov v sredo, 9. maja, zelo prijetno presenečeni – Te Deum je zvenel zelo obetavno! Člani slovenskega orkestra smo občudovali spretne prste Poljakov in njihovo odlično ter odločno igranje, vzrok našega navdušenja pa je bilo tudi dejstvo, da se je naš godalni orkester vsaj začasno spremenil v simfoničnega.
Naša skupna glasbena pot se je nadaljevala v četrtek dopoldne, ko je poljski orkester za nas pripravil krajši koncert. V zavodski cerkvi so v različnih izvirnih zasedbah zazvenele raznolike melodije Haydna, Bacha in drugih skladateljev. Po bučnem aplavzu smo Slovenci z nasmeški občudovali virtuoznost mladih solistov in kvaliteten zvok celotnega orkestra. Tolažili smo se s tem, da njihov orkester v večini sestavljajo bodoči poklicni glasbeniki, ki izpopolnjevanju svojega znanja instrumenta vsak dan posvečajo več ur.
V petek je prišel čas za druženje in spoznavanje obeh orkestrov. Med pripravljenimi delavnicami so se sprva redke besede počasi prelevile v zanimive pogovore in nova spoznanja. Presenetile so nas razlike med našim in njihovim šolskim sistemom in dejstvo, da poljski dijaki večino dni v tednu domov prihajajo v poznih popoldanskih urah. Radi smo tudi raziskovali podobnosti in razlike med obema jezikoma ter občutili ponos, ko nam je kak poljski stavek uspelo prevesti v slovenščino. Po uvodnem pogovoru smo v mešanih skupinah posneli kratke videe, ki so si jih v nedeljo lahko ogledali vsi, ki so koncert spremljali s pomočjo živega prenosa na spletu. V njih smo predstavili obe šoli, sestavo orkestra, naredili intervju z obema dirigentoma … in se tako predstavili tudi v vlogi novinarjev in igralcev. 🙂
Nedeljski dan je bil glasbeno obarvan še bolj kot vsi prejšnji. V Cankarjevem domu je mrgolelo že od dvanajste ure, ko je napočil čas za zadnjo vajo Te Deuma. Popoldanske ure so hitro minile in evforija je s približevanjem začetka koncerta naraščala. V prvem delu se je z raznovrstnimi točkami predstavila celotna zavodska zborovska piramida, v drugem delu pa je zazvenel Te Deum v vsej svoji veličini. Oder Cankarjevega doma je bil komaj dovolj velik za skupno muziciranje približno petdesetih instrumentalistov, tristo petdesetih pevcev in štirih solistov. No, seveda ne smemo pozabiti na našega dirigenta, Damijana Močnika. 🙂 Mislim, da ne med nastopajočimi ne med poslušalci ni bilo človeka, ki mu zahtevne in presunljive melodije niso segle do srca. Neprecenljiv pa je bil tudi pogled na dirigentovo neizmerno hvaležnost in ganjenost ob odzvanjanju zadnjih zaigranih akordov in zavest, da je bil ves vložen trud poplačan.
Po bučnih aplavzih in stoječih ovacijah smo se morali posloviti od Poljakov, ki so se v domovino vračali že naslednje jutro. Žal nam je, da skupaj nismo mogli preživeti več časa, a smo vseeno hvaležni za vse, kar smo se od njih v teh dneh naučili. Poleg tega, da so z nami delili njihovo znanje in nam dali zagon za nadaljnje glasbeno udejstvovanje, so nam pomagali znova ozavestiti vrednost tistega, kar nam je prepogosto samoumevno ‒veliko številčnih kvalitetnih zborov, lepa in velika dvorana Cankarjevega doma, biseri Slovenije, prijaznost majhne Ljubljane ter njenih prebivalcev – to je tisto, kar se jim je po njihovih besedah najbolj vtisnilo v spomin.
Po izmenjavi nam vsem dijakom v ušesih ostajajo melodije Te Deuma, v srcih pa nova spletena prijateljstva in (upam) še večja ljubezen do glasbe. Veselimo se že meseca oktobra, ko bomo lahko s Poljaki ponovno zaigrali med našim obiskom v Krakovu. Do takrat pa bomo vsak po svoje stopali z glasbo v življenje.
Vtisi poljskih gostov:
Celoten dogodek je bil čudovit, zares smo uživali! Celo Te Deum je na koncu zvenel odlično! Obisk Cankarjevega nam je bil v velik užitek, saj velika večina članov našega orkestra še nikoli ni imela priložnosti igrati v tako veliki dvorani. Zbor se je odrezal odlično, prav tako pa tudi orkester.
Filip, poljski dijak
Naš nastop je bil izjemen! Zelo rad bi ponovno igral z vašimi zbori in orkestrom. Všeč mi je, kako zveni Te Deum s takšnim številom pevcev. Zelo me je navdušila tudi koncertna dvorana! Neizmerno sem užival v sodelovanju z vami in rad bi, da bi čim prej lahko zopet igrali skupaj.
Mikolaj, poljski dijak
Na tem koncertu sem imel prvič možnost igrati s tako dobrimi zbori in orkestrom. Bila je čast igrati z vami in že se veselim našega naslednjega skupnega koncerta. Hvala za vse!
Marek, poljski dijak
Koncert je bil čudovit, prvič sem imela možnost igrati v tako veliki zasedbi pred tako velikim občinstvom. To je bila izjemna izkušnja!
Izabela, poljska dijakinja
Fotografije: Jaka Mojškerc, Jana Jocif
Anja Tršek, 3. b
