Sloviti, vsem škofijcem še kako dobro poznani in težko pričakovani Pevski festival, ki se na Škofijski klasični gimnaziji odvija vsako leto konec januarja, je dogodek z dolgoletno tradicijo in visokim statusom ter temu primerno množično udeležbo dijakov, ki se s takim ali drugačnim namenom prijavljajo na medrazredno revijo v zborovskem petju. Letos je potekal v sredo, 31. 1. 2018, in je v skladu s pričakovanji kot vsa zadnja leta dvorano Matije Tomca napolnil do zadnjega kotička. Pa vendar se je tokrat zaradi zanimivega in morda nekoliko nenavadnejšega izbora teme, ki se je glasila »glasba v povezavi z likovno umetnostjo«, precej razlikoval od predhodnih, kar je tako med sodelujočimi dijaki kot tudi med občinstvom sprožilo različne odzive. O tem smo nekaj besed spregovorili tudi s profesorjem Damijanom Močnikom, organizatorjem Pevskega festivala.
Tema letošnjega festivala je bila nekaj čisto posebnega in zagotovo velik izziv za vse sodelujoče. S kakšnim namenom ste izbrali to temo?
S kolegico Heleno in drugimi sodelavci vedno poskušamo izbrati temo, ki bi dijake usmerila v ustvarjanje nečesa novega, jim malo razburkala domišljijo. Dogajalo se je, da smo izbrali temo, ki je na začetku izgledala dovolj široka, nato pa so se skladbe ponavljale, kot na primer pri filmski glasbi, kjer smo nato po petkrat poslušali iste tri skladbe. Zato smo v preteklosti poskušali že s precej širokimi temami, kot je na primer „Zgodilo se je …“ ali kaj podobnega. Ker pa se sam veliko ukvarjam tako z raziskovanjem kot tudi z ustvarjanjem in povezovanjem različnih umetnostnih zvrsti, sem si zamislil, da bi tukaj lahko tudi dijake spodbudili k večji ustvarjalnosti, če bi izbrali kako tako zanimivo temo, ki pa hkrati dopušča tudi veliko svobode – lahko najprej izberejo neko skladbo in nato poiščejo likovno podobo ali pa obratno. Videli smo, da so se priprave nastopa lotili z zelo različnimi pristopi.
Je bil odziv dijakov (tj. nastopi, ki smo jih pripravili) tak, kot ste ga pričakovali, ali smo vas s čim presenetili?
Nisem ničesar posebnega pričakoval, kot tudi na prejšnjih festivalih ne. Predvsem gre pri Pevskem festivalu za to, da se razred poveže med sabo in da naredi nek skupni projekt. Druga ideja pa je, da se aktivno ukvarjate z glasbo, se pravi, da ni to samo neka teoretična zadeva, ki bi se je učili pri pouku. V glasbo vas tako ali tako usmerjamo že z zbori in orkestrom, tu gre pa še za to, da si lahko sami nekaj izmislite in ustvarite. Moram reči, da sem pogosto presenečen nad iskrivostjo povezav med stvarmi, za katere mi nikdar ne bi padlo na pamet, da bi se jih dalo povezati. Tudi letos se mi je zdelo, da je zadeva pri vseh razredih funkcionirala, povezave nikjer niso bile narejene na silo. Videlo se je, da ste res izhajali iz kipa ali slike ali neke moderne umetnine in združili na prvi pogled nezdružljive stvari. V komisiji smo se strinjali, da ni bilo nobenega nastopa, kjer bi ustrelili mimo, ampak da ste vsi našli neko rdečo nit, povezavo, ki pa je lahko bila običajna ali neobičajna.
Tema v ospredje postavlja tudi likovno umetnost. Se vam zdi, da je bil zaradi tega poudarek na petju manjši?
Prva stvar, ki je letos padla v oči, je bila ta, da so vsi nastopajoči razredi dobro peli, se potrudili z večglasjem in da je bila intonacija pri večini razredov urejena, pri nekaterih celo zelo točna, kljub temu da so peli presenetljivo težke zadeve. Moramo upoštevati, da jih ima v nekem razredu lahko 95 % zelo dobro razvit posluh, v kakem drugem je ta odstotek veliko manjši. Jaz za nikogar ne trdim, da nima posluha, morda le ni ničesar vlagal v to in ga ni razvil. Težko je, če imaš recimo osem fantov, pa štirje izmed njih ne pojejo. Kako to izkoristiti? Tako so nekateri z različnimi nastopi te svoje šibkosti poskušali mogoče celo spremeniti v prednosti. Se pa vedno najde tudi nekaj razredov, ki pojejo res zahtevne stvari. Na splošno se mi zdi, da raven v zadnjih petih, šestih letih ostaja na približno istem nivoju. Lahko bi primerjali zmagovalce, verjetno je kakšen za recimo 10 % boljši ali slabši, ampak tu ne gre za zbore, temveč za razrede, ki se potrudijo, kolikor se lahko.
Bi lahko razložili, kako deluje sistem točkovanja in ocenjevanja na Pevskem festivalu?
Ocenjevanje festivala poteka tako, da najprej izberemo komisijo, v katero vsakič povabimo tudi koga od zunaj ‒ imeli smo že predstavnico iz Akademije za glasbo, iz oddelka za glasbo z Zavoda za šolstvo, letos recimo iz Slovenskega glasbeno-informacijskega centra ‒ da dobimo mnenje tudi od nekoga zunanjega. Sicer mnenje teh, ki pridejo od zunaj, večinoma v prvi fazi izgleda tako, da se samo čudijo, kaj tukaj nastaja. Zdaj jih že vnaprej pripravimo, da vedo, kaj pričakovati, da se lahko bolj posvetijo ocenjevanju. S sestavljanjem neodvisne komisije imamo kar nekaj dela, ker so tu razredniki in profesorji, ki so tako ali drugače vpleteni v razrede. Glede točkovanja je stvar taka, da gremo čez vse razrede, vsak žirant o vsakem razredu pove, kaj se mu je zdelo dobro in kaj ne. Najboljše razrede posebej izpostavimo in do letos smo nominacije tudi javno razglasili, a smo to ukinili, ker je bilo pri jaslicah zaradi njih veliko hude krvi, tako, da sem namesto tega vsakemu razredu povedal en stavek. Pri debitantih je stvar taka, da vsak izmed šestih žirantov predlaga en razred in utemelji, zakaj se mu zdi najboljši. Razred, ki dobi največ glasov, je najboljši debitantski razred. Tudi za ostale nagrade glasujemo, letos je bila odločitev kar jasna, le za tretje mesto smo se odločili, da ga delimo. Zgodilo se je, da so vsaj trije ali štirje razredi podobno dobro peli, v takem primeru se pa že vtikamo v to, kakšna je vokalna tehnika, kdo poje bolj estetsko in tako naprej. Tu so ponavadi višji letniki z bolje razvitimi glasovi v prednosti, ampak tako pač je.
Letos ste poleg tradicionalnih nagrad za najboljšo priredbo, najboljšo avtorsko skladbo, povezavo s temo in nagrad za najboljše pevske razrede podelili tudi tri čisto posebna priznanja: za dramo absurda, za največji žur in za prispevek k zdravju publike. Kako ste se odločili za te nove kategorije? Kaj je po vašem mnenju namen s petjem nepovezanih priznanj na pevskem festivalu?
Kar se tiče posebnih nagrad, je tako, da seveda nimajo enake vrednosti kot glavne nagrade. Priznanje dobijo za idejo, kar pa seveda ni na nivoju stalnih nagrad. Hoteli smo le izpostaviti določene razrede, pohvaliti to, kar so naredili dobro in s tem prepričali žirijo, čeprav ne direktno na pevskem nivoju. Tu je treba biti elastičen, odprt, s širokim obzorjem. 2.a so bili recimo na odru tako živahni, da so enega člana žirije s to svojo energijo tako prepričali, da bi jih skoraj postavil za najboljši pevski razred. Če imate na odru zbor, ki stoji pri miru in poje krasno, pa zbor, ki ima energijo in zraven pleše, a poje lažje in ne tako intonančno čisto ‒ kaj mislite, kdo bo po glasovanju poslušalcev boljši? Vedno je tako, da dobi tisti z več energije. Je pa res petje na prvem mestu, zato za nagrado za najboljši pevski razred energija ni dovolj. Ampak samo petje pa že dolgo ne zadostuje več, zato moramo paziti na to, da performance ne zmoti in ne zakrije napak, ampak da naredi nastop boljši. Glavne nagrade vsekakor ostajajo, vedno pa se najde nekaj novega. Je pa res, da je bilo letos morda nekaj več takih stvari, ki jih na prejšnjih festivalih nismo videli, ker je bila tema drugačna. Škoda je, da ne bi nagradili teh idej, ker so dobre.
Kako pa se je tradicija Pevskega festivala pravzaprav začela? Kakšna je bila prvotna, osnovna ideja? Se je ta tradicija skozi leta kaj spreminjala?
Osnovna ideja je bila taka: na začetku smo imeli en pevski zbor, ki je imel vaje na dveh koncih. Ko se je šola tu začela, smo namreč imeli samo petnajstletnike. Tisti, ki so bivali v dijaškem domu, so se po koncu pouka usedli v avtobuse in se odpeljali v dijaški dom Tabor v mestu, tako da so imeli tisti, ki so se vsak dan vozili domov, po pouku vaje na šoli, potem sem šel pa zvečer še v dijaški dom Tabor, kjer sem imel vajo z domovci. In eno vajo pred nastopom smo se združili. Ampak saj veste, koliko je raznih prireditev na naši šoli. Veliko. Hoteli so, da bi se na vsaki prireditvi nekaj pelo, kar pa je bilo neizvedljivo. Leto kasneje se je zgodilo, da smo imeli neko veliko proslavo, na katero so bili povabljeni tudi zunanji gostje, in seveda bi moral na prireditvi peti zbor. Mi pa nismo imeli programa, čeprav je bil do proslave še cel mesec, ker smo se ravno učili pesmi za mašo. Takrat sem se spomnil, da imamo v nekaterih razredih dobre pevce. Rekli smo vsem, ki so hoteli sodelovati, kar je bilo kakih sedem razredov od desetih, naj pripravijo vsak eno glasbeno točko. To je bil takoj kar velik uspeh, in dijaki so rekli, da moramo s tem nadaljevati. In smo nadaljevali. Na skoraj vseh festivalih je sodelovala večina razredov, mislim, da je bila najmanjša številka štirinajst. Že kmalu so začeli prepevati muzikale, bili so v kostumih, igrali, zato smo dodali še nagrade za določene stvari, ki so se izkazale za dobre. Potem se je vse skupaj izjalovilo in bilo je čedalje manj petja in vedno več šova, kar smo uspeli nekako ustaviti. Namen je bil in ostaja to, da se čimveč dijakov aktivno ukvarja z glasbo. To je eden izmed projektov, ki je pravzaprav prišel iz njih, mi smo dali le idejo. Večkrat tudi dijake vprašamo za temo za festival, nekajkrat so tudi dali kak dober predlog, a ne preveč pogosto. Zdi se mi, da postajajo dijaki vedno manj samoiniciativni, ne razmišljajo več sami, raje čakajo, da kaj dobijo ponujeno na krožniku.
Pevski festival se iz glasbenega dogodka z vključevanjem koreografij, kostumov, uporabo različnih rekvizitov, letos celo z likovnimi, dramskimi in drugimi zabavnimi vložki, kot je deljenje hrane občinstvu, postopoma spreminja v vedno večji šov. Se vam zdi, da se prvotni namen Pevskega festivala spreminja, glede na to, da žirija vedno bolj podpira in nagrajuje tudi te elemente nastopanja, ki niso glasbeni?
Mogoče bi zdaj moral še poseči malo skozi zgodovino festivalov. Na začetku je bil to Pevski festival, kjer se je samo pelo. Nato so dijaki sami začeli dodajati razne scenske dodatke, mi pa smo to spodbudili s kakšnim razpisom posebnih nagrad za koreografijo ali kaj podobnega. Potem je pa vse skupaj zašlo v glavnem samo še v šov. Pa ne samo to, nekaj časa sta bila tako jaslice kot tudi pevski festival ‒ razpis je bil namreč zelo splošen, dovoljeno je bilo pravzaprav karkoli – neke vrste ventil, kjer so dijaki oziroma predvsem skupine dijakov, ki niso bile zadovoljne s poukom ali s čim drugim na šoli, izražali svoj protest. Pogosto se je zgodilo, da so recimo jaslice naredili le štirje in pripravili nastop, ki z jaslicami ni imel nobene zveze. Ali pa je na festivalu namesto razrednega zbora nastopil nek bend, kjer so se potem na odru učili igrati na električne kitare in podobno. Pojavile so se že ideje, da bi vse skupaj kar ukinili. Ker takrat vse skupaj ni šlo v spodbudno ustvarjalno smer, temveč v destruktivno, smo se poskušali s pomočjo dijaške skupnosti in profesorjev dogovoriti, kako postaviti pravila, da bi vsi imeli nekaj od tega in da bi čimveč ljudi sodelovalo. Posvetovali smo se z dijaki in postavili dokaj stroga pravila, kaj se sme in česa ne, saj jaslice in pevski festival nista namenjena temu, da se posamezniki „ven mečejo“. V ta namen je dijaška skupnost začela z organizacijo Miklavževega koncerta, kjer so si merila postavili sami. Vsak ta projekt ima nek svoj začetek in je v veliki meri prepuščen tistim, ki v njem sodelujejo, včasih pa jih je potrebno s pravo usmeritvijo vzpodbuditi k večji ustvarjalnosti. V zadnjih desetih letih so teme in razpisi zelo jasni. Namen pa, kot rečeno, ostaja isti – da se razred poveže v glasbenem ustvarjanju.
Kaj potemtakem pričakujete od prihodnjih pevskih festivalov? Še več inovativnih idej in iskanja novih povezav z drugimi smermi umetnosti in šova ali morda vrnitev nazaj k osnovni vrednoti – petju?
Prva stvar, ki jo pričakujem, je ta, (načrtujem že nekaj časa, pa do zdaj tehnično ni bilo mogoče), da bi namreč pevski festival prestavili v telovadnico osnovne šole, da bi uredili ozvočenje in privabili širšo publiko. Mislim, da bi to zanimalo veliko ljudi, pa jih niti ne povabimo, ker jih nimamo kam dati. Pred več kot desetimi leti smo poskusili tako, da smo imeli festival najprej enkrat, potem je bil pa finale, na katerega smo povabili tudi zunanjo publiko, posebej. Vendar drugi nastop nikoli ni bil tako dober kot prvi in tudi vzdušje ni bilo več tisto pravo. Enkrat smo tudi že poskusili z ozvočenjem, pa ni šlo, ker so se od generalke pa do nastopa točke še spremenile in je ozvočevalec skorajda doživel živčni zlom. Letos sva se dogovorila z Markom Drnovškom, ki pri nas skrbi za tehnične stvari, da je skušal ozvočiti s tem, kar tu imamo. Osnovnošolci so imeli v telovadnici talente, mislim, da se je dobro obneslo. Tako da bomo v prihodnje poskušali tudi festival prestaviti, kar pa bo pomenilo tudi večjo obveznost za dijake, zato bomo dali razpis ven že začetek leta, ker bi bilo fino, da se med generalko in nastopom nič bistvenega ne bi spremenilo. Predlog za temo za naslednje leto je prišel s strani projekta Erasmus, ker si ga želijo čim bolj razširiti med vse dijake. Oni imajo temo astronomija, zato so prosili, če bi bil lahko tudi Pevski festival v povezavi s tem. Najprej nisem bil najbolj za to, ker nisem videl kakšnih povezav, ko pa smo se malo več pogovarjali, smo ugotovili, da stvar sploh ni tako nemogoča, ker gremo lahko zelo na široko, na pravljice, mitologijo, zodiak … tema je spet lahko zelo zanimiva. Pričakujem zelo iskrive ideje dijakov, to je bistveno.
Ana Schrader, 3. b