Pred kratkim sem se odpravila v Nemčijo, da bi obiskala svojo dobro prijateljico, ki sem jo spoznala med svojim dvoletnim bivanjem v tujini. Poleg mnogih lepih spominov je potovanje obudilo tudi moje nezadovoljstvo nad slovenskim šolskim sistemom. Ne bom se pritoževala, saj vem, da se izobražujem na zelo dobri šoli in sem za to zelo hvaležna. Zavedam se, da mnogi te možnosti nimajo. Vseeno mislim, da na področju šolstva ne smemo biti ponižni in se zadovoljiti s tem, kar imamo, ampak si moramo predvsem prizadevati za izboljšavo že obstoječega sistema. Sama sem izkusila dve leti popolnoma drugačnega načina šolanja na mednarodni šoli, kjer ni bil drugačen le jezik, temveč tudi sistem. Zato menim in vem, da bi se v Sloveniji dalo marsikaj spremeniti oziroma izboljšati.
Če pogledamo, s katero vrsto dela se dijaki srečujemo večino časa, je odgovor zagotovo učenje na pamet, po domače piflanje. Pri veliki večini predmetov med učnimi urami pridno poslušamo profesorje, si v zvezke zapisujemo formule in/ali dejstva, ki se jih potem za test naučimo na pamet. Seveda je pri nekaterih predmetih, predvsem matematiki, fiziki, kemiji in jezikih potrebna tudi precejšnja mera razumevanja, vendar je v osnovi vse, kar delamo, to, da polnimo svoje možgane s podatki. Res je, da se je nekatere stvari, na primer poštevanko, potrebno preprosto naučiti na pamet. Prav tako je zagotovo fascinantno in uporabno, če znaš na pamet vsa glavna mesta azijskih držav, če poznaš vse bitke prve svetovne vojne ali vse Cankarjeve drame, a dejstvo je, da tako znanje iz glave uide v trenutku, ko odpišeš test ali opraviš s spraševanjem. Posamezniki, ki jih določen predmet zelo zanima, snovi seveda ne bodo pozabili in se bodo nekatere podatke na pamet naučili z veseljem. A po vsej verjetnosti bi se o tem zaradi lastnega zanimanja v vsakem primeru podučili sami.
Ljudje imamo različne talente, zanimajo nas različna področja. Za mladega intelektualca je seveda potrebno, da v prvih letih svojega šolanja pridobi čim več znanja z različnih področij, od angleščine pa do kemije. A kasneje, proti koncu srednje šole, so na primer učne ure fizike za nekatere dijake navadna potrata časa in energije. Mar ni absurdno, da bo imel nekdo, ki se bo odločil za študij fizike, ob koncu tretjega letnika skoraj enak nivo znanja kot nekdo drug, ki bo študiral francoščino? Znanje fizike na gimnazijskem nivoju za nekoga, ki morda ni nadarjen za naravoslovje, je pa rojen jezikoslovec, nima nobenega pomena. Z muko posluša ure fizike in si kisa možgane, ko skuša razumeti magnetno polje, namesto da bi več časa namenil branju knjig v francoščini in tako še krepil svoje talente. Bodoča prevajalka nikoli ne bo potrebovala formule za sinusno nihanje, prav tako pa bodočemu fiziku ne bo nikoli potrebno vedeti, kaj je absolutni ablativ. Mnogo bolje bi bilo, če bi imeli dijaki v višjih letnikih gimnazije poleg osnovnih predmetov na urniku le še tiste predmete, ki jih zanimajo. Profesorji bi se morali intenzivneje ukvarjati z manjšo skupino dijakov, ki jih to področje dejansko zanima. Pouk bi bil prijetnejši in učinkovitejši tako za dijake kot za profesorje. Dijaki bi z veseljem in zavzetostjo vpijali znanje, profesorji pa bi z veliko večjim zadovoljstvom predavali in se ne bi po nepotrebnem ukvarjali z disciplino. Dijaki bi s takim načinom pouka vsak na svojem področju dobili še veliko več znanja in s tem postajali perspektivni bodoči znanstveniki, priznani prevajalci in tako dalje.
V čem je torej smisel učenja na pamet? Jaz ga, žal, ne vidim. Ne vidim razloga za to, da polnimo svoje možgane z dejstvi, ki jih lahko danes najdemo na internetu in v knjigah. Zakaj imamo zemljevide, če ne za to, da pogledamo nanje, ko nas zanima, kje se nahajajo Pireneji? Naš šolski sistem je fenomenalen primer pranja možganov. Vsaka medalja ima namreč dve plati. Zakaj se torej pri slovenščini na pamet učimo zapleteno simbolistiko in sporočila pesmi? Kdo nam lahko zagotovi, da je nek avtor s pesmijo želel povedati prav to, kar se učimo? Zakaj si ne smemo nekega dela razlagati po svoje? Ves čas poslušamo to, da se velik del mladih ne udeležuje volitev, da nimajo svojega mnenja, da le sledijo množici in so pasivni člani družbe. Kaj pa je pričakovati od nas, če se nikoli ne učimo kritične presoje, če imamo redko možnost izraziti svoje mnenje?
Naši testi nikakor niso primer realnega ocenjevanja znanja. Sama na primer nimam skoraj nič splošne razgledanosti na področju geografije, a za test se lahko preprosto naučim tistih sto šestdeset strani učbenika, test pišem pet, naslednji teden pa ne bom več vedela, katero morje obliva Norveško. Potem pa slišimo očitke, češ da se učimo le za ocene. Če bom kdaj želela vedeti, kje izvira Ren, bom odprla atlas in odgovor našla tam. Zgolj pri eseju pri slovenščini smo delno ocenjeni na naši kritični presoji, pa še ta mora biti podprta z dejstvi in razlagami, ki jih slišimo od profesorja. Mladi ljudje bi se morali uriti v kritičnem razmišljanju, morali bi presojati zanesljivost virov. In potem se vprašam, zakaj ni tako, zakaj še vztrajamo pri tem nesmiselnem sistemu? Ker je veliko lažje pripraviti, odpisati in oceniti test, kjer je odgovor zgolj pravilen ali napačen. Točko dobiš ali pa ne. Kdo se bo mučil ure in ure ter z opisnimi kriteriji ocenjeval razpravo o domnevni nezanesljivosti zgodovinskega vira? Nihče.
To me vedno bolj spravlja v slabo voljo. Bivanje v tujini me je naučilo mnogo stvari, predvsem pa mi je dalo videti, kako banalen in nesmiseln je slovenski šolski sistem. Spomnim se prvega tedna sedmega razreda. Prišla sem v novo šolo, angleško sem v primerjavi z drugimi govorila porazno slabo. Pri geografiji sem pri prvi šolski uri dobila A3 nemo karto Evrope in dve A4 strani zemljepisnih imen (mesta, gorovja, reke, pokrajine, morja …), ki sem jih morala na karto vrisati. Za to nalogo sem porabila cel vikend, a s tem pridobila ogromno znanja.
Pri naravoslovju smo morali v parih načrtovati eksperiment, s katerim smo želeli ugotoviti, katera kovina je najbolj reaktivna. Ko smo imeli narejen načrt, smo postavili hipotezo in eksperiment izvedli. Na koncu smo svoje delo ovrednotili, ocenili zanesljivost in točnost rezultatov ter se pogovorili o tem, kako bi naslednjič eksperiment lahko izboljšali. Za ta proces, ki je trajal dva tedna, smo bili tudi ocenjeni. Skozi eksperiment se nisem naučila le tega, katera kovina je najbolj reaktivna, ampak sem se naučila tudi načrtovati, ovrednotiti svoje delo in sodelovati z ljudmi, s katerimi nisem na isti valovni dolžini. Sošolca, ki je bil moj par, zares nisem marala, požrl mi je pol živcev in vse sem morala narediti sama. Včasih je tako tudi v resničnem življenju; partnerja in prijatelje si že izberemo sami, sodelavcev pa nikakor ne.
Pri zgodovini in geografiji smo se učili o genocidu v Ruandi. Dobili smo dva vira, ki smo ju morali s pomočjo znanja in lastnega mnenja ovrednotiti ter zagovarjati svoja stališča. Za esej, ki smo ga napisali, smo dobili več ocen. Eno za znanje, eno za kritično razmišljanje, eno za zagovarjanje svojega mnenja in eno za strukturo eseja. Tak način dela je bil mnogo težji za profesorje in za nas – veliko lažje se je preprosto na pamet naučiti dvajset letnic in popraviti klasičen test. S tem načinom dela pa smo postajali mladi razgledani intelektualci, ki mislijo s svojo glavo in znajo svoje mnenje strokovno argumentirati.
Vem, da sem le dijakinja, in da bo ta članek verjetno ostal na spletni strani Kažipota. Prav tako se zavedam tega, da noben šolski sistem ni popoln, daleč od tega. Vendar upam, da sem nagovorila vsaj koga izmed vas in da bomo lahko morda nekoč pripomogli k izboljšavi šolstva. Nočemo strojev, nočemo ljudi z možgani polnimi dejstev. Hočemo ljudi, ki mislijo s svojo glavo, imajo svoja stališča, svoje ideje. Le taki ljudje lahko pripomorejo k napredku naše (pre)pogosto hinavske, hlapčevske, ozkomiselne in zadrgnjene družbe.
Anja Tršek, 3. b