“Z MAJHNIMI KORAKI VELIKE STVARI”

13. novembra, 2018

Intervju z Martinom Zlobkom

Martin Zlobko je že deveto leto duhovnik na Škofijski klasični gimnaziji. Ob prazniku sv.
Stanislava in v letu, ko šola praznuje 25 let, sva z Martinom spregovorila nekaj besed o
zgodovini gimnazije, o njeni današnji vlogi in o njeni prihodnosti. Povedal je tudi o
spremembah, ki jih je mogoče čutiti v zadnjih letih, in o specifični vlogi, ki jo zaseda duhovnik
v poslanstvu Škofijske klasične gimnazije.

Letos praznujemo 25 let Škofijske klasične gimnazije, ki ima sicer tudi bogato in
pomembno zgodovino, ki sega že pred drugo svetovno vojno. Kar nekaj dijakov je
zraslo v velike ljudi, kar nekaj profesorjev je bilo izjemnih mislecev in mož
slovenskega naroda.
Za dijake je življenje tu precej vsakdanje. Pa je čutiti kakšno dodatno odgovornost in
pritisk zaradi tega pri vas, profesorji in uslužbencih? Kako čutite to bolj zgodovinsko
plat gimnazije?

Ja, vsekakor, odgovornost je. Ne ozirajmo se sedaj na predvojno zgodovino, čeprav je škof
Jeglič imel zelo močno, bistroumno, dobrohotno in dobro idejo, koga oz. kakšne dijake naj bi
Škofijska klasična gimnazija vzgojila. Če se postavimo nazaj samo za 25 let – današnji dijaki
se malo težje, sam sem takrat že približno vedel zase – v slovensko zgodbo z
osamosvojitvijo, s sanjami itd. Takrat se je pojavilo vprašanje zavoda. Ali ob samostojni
Sloveniji iskati tudi pot samostojne katoliške klasične gimnazije?
Okolje ni bilo ravno idealno ali primerno, bili pa so ljudje, ki so vseskozi verjeli v to vizijo.
Ljudje, zaradi katerih se je obnovila zgodba Škofijske klasične gimnazije za današnji
(oziroma takratni) čas. In danes, po 25 letih, je to vprašanje za profesorje dostikrat lahko
pomembno. Kje so naši dijaki? No, predsednika vlade še nimamo, prvi dijaki so stari 41 let in
manj. To so leta, ko človek postaja najbolj proaktiven, najbolj plodovit. Bomo še videli.

 Vprašamo se lahko na primer: Ali delamo s poslanstvom, ki so si ga zadali leta 1993?«, »Ali
sledimo načrtu, kakšne dijake poslati v svet, da bodo potem lahko tudi oni živeli tiste sanje,
ki so jih živeli leta 1905, ki so jih živeli leta 1993 in ki jih, konec koncev, živimo danes?«
In še ključno vprašanje: »Ali delamo dobro?«

Pa še en pomislek. Če se navežem še na evangelij o ubogi vdovi. Kdo je pa pri nas uboga
vdova? Smo delali dobro tudi s tistimi dijaki, ki so šli težje skozi proces štirih let tukaj? Ali
smo tudi mi vdova, ki da vse? Ali se dajem celega za to poslanstvo ali pa poskušam nekaj
ohraniti zase? To so ključna vprašanja za nas profesorje.

Ko smo že pri poslanstvu. Kakšna je vloga te gimnazije za dijake, kakšno je to
poslanstvo, cilj iz leta 1993, ki ga omenjate?
Se je ta pristop s strani šole spremenil v zadnjih osmih letih, odkar ste tu?

Res je, da načeloma prihajajo na to šolo dijaki, ki znajo razmišljati v nekem kontekstu, ki
imajo neke osebne zgodbe, ki so podobne vrednotam v zavodu. Te vrednote so
dostojanstvo človeka, solidarnost, pomoč, krščanska oz. katoliška vera, družina in tako dalje.

Sam opažam, da se je čas spremenil v tem, da je svet postal zelo majhen, mi pa hočemo biti
zelo veliki. Kakšne dijake hočemo poslati v ta svet? Kdo naj bi bil škofijec, ki bo šel v
samostojnost? Morda tak, kot bi rekla mati Terezija: svoboden, razmišljujoč, kritičen in
odrasel človek, ki bo priznal, da je sam v svetu majhen, ampak da z majhnimi koraki lahko
dela velike stvari. Mati Terezija bi rekla malo drugače: “Ne moremo vsi delati velikih stvari,
lahko pa vsi delamo majhne stvari z veliko ljubezni”. To se mi zdi pomembno. Da imamo
dijake, ki pustijo, da jih ljubezen, ki so jo prejeli – da jih Kristus – toliko zaznamuje, da lahko
to ljubezen potem delijo, dajejo naprej in iz te ljubezni nekaj novega naredijo.

Kakšna pa je vloga duhovnikov na gimnaziji v kontekstu tega poslanstva?

No, mogoče mi boš pritrdil, jaz v tretjem letniku vedno rečem, da sem najprej v zavodu
duhovnik. Šele potem profesor. Tukaj sem, ker me je nadškof poslal, ker verjame, da šola
potrebuje duhovnika. Da ta šolski prostor, dijaški dom, vrtec in ti mladi potrebujejo
duhovnika.

Lahko bi bila odločitev drugačna. Na terenu, v škofiji, je petdeset ali več župnij, ki so prazne.
Lahko bi rekli, da šola potem ne potrebuje duhovnika. Teh primerov je po Evropi ogromno.
Ko katoliške gimnazije nosijo katolištvo samo še v imenu. Katoliška gimnazija sv. Vincencija
Pavelskega in to je to. O kakšni molitvi, o kakšnem spremljanju in podobnem ni govora. V
tem bi morala biti vloga duhovnikov.

No, v učilnici tudi, da učimo dijake kritičnega razmišljanja, da si upajo kaj povedati, da se
sprašujejo o teh temah, ki jih pri pouku obravnavamo. Teme pri VIK-u so izbrane v tem
smislu. Vendar je moja vloga v zavodu, vsaj tako gledam nanjo, širša od tega. Biti moram
spremljevalec na poti.

In mislite, da dijaki to vlogo prepoznajo in jo izkoriščajo v polnosti?

Gotovo. Zase lahko to popolnoma zatrdim. Pogovori, spovedi so vsak dan prisotni. In dijaki
vedo, da sem zaradi tega tukaj. To mi je še toliko bolj dragoceno.
Zanimivo je recimo to. Zadnjič smo se s študenti pogovarjali o prisotnosti ljudi na socialnih
omrežjih – tudi duhovnikov. Zakaj sem jaz recimo na socialnih omrežjih? Ker se z vsemi
preko tega, tudi midva sva se tako, dogovarjam, da se dobim v živo. In tako je tudi z dijaki.
Se zmeniva za uro in se dobiva. Ali pa dobimo. Lahko bi bil v svoji sobi in čakal, da kdo
pride. Ne vem pa, kako bi se to dejansko obneslo.

Ta pristop je v bistvu zelo oseben, sproščen. Tudi vi ste znani po tem, da ste bolj
zabavni, šaljivi … Kako pa vseeno držati pravo distanco do dijakov in mladih?

Priznam, da je to včasih zelo, zelo težko. Sam se trudim, da sem vedno odprt z dijaki,
ampak da hkrati postavljam jasne osebne meje.

Pomembno mi je to, da se poskušam spraviti na nivo dojemanja drugega oz. v kontekst, v
katerem nekdo je. Imaš dijaka, ki je pameten in razumen, tudi v tem širšem smislu, ki mu je
svet domač, imaš pa tudi dijaka, ki ima doma družinske težave ali ima osebne težave in tako
dalje. Istočasno pa moram imeti v zavesti, da vsega ne bom mogel nikoli razumeti, dojeti,
zaobjeti. To bi bilo postavljanje v vlogo Boga. Sam sem prvi, ki sem majhen, ki sem nekaj
prejel in lahko samo to uporabljam v službi drugega, bližnjega.

Drugače pa, sto ljudi, sto čudi 🙂 Nisem vedno uspešen.

Pa še zadnje vprašanje, bila sva že malo v zgodovini, malo v sedanjosti, pa pojdiva še
malo v prihodnost Škofijske klasične gimnazije. Prihaja čas, ko se bodo upokojili vsi
profesorji in ljudje, ki so bili ob začetkih zraven. Kaj je ključno pri tem, da se bo smer,
ki so jo zadali na začetku, ohranila, a vseeno ostala v stiku s časom, v katerem šola
deluje?

Ključno se mi zdi, tudi pri zaposlovanju na primer, koliko je človek, profesor, delavec oziroma
koliko sem jaz sposoben imeti neko kulturno-zgodovinsko empatijo, imeti empatijo do drugih
in koliko sem se sposoben vživeti v to generacijo mladih, ki prihaja. Koliko sem sposoben
spremljati mladega človeka na poti rasti in imeti uvid v njegovo zgodbo ter nenazadnje,
koliko sem se sposoben zavedati temeljev, iz katerih sam rastem. Temeljev krščanske
kulture. Kulture, ki je na nek način tudi rodila idejo tega zavoda, to poslanstvo. Zavedati se,
iz česa rastemo, da se bomo lahko čez 25 let spet srečali s temi, ki so kovali zgodovino
povojne gimnazije.

Hvala za pogovor.

Pogovarjal se je Martin Rode, 4. c