Kot vemo vsi, so otroci lahko del zabavne industrije na več različnih načinov – lahko so igralci, pevci, fotomodeli, zadnje čase pa je vedno več otrok na socialnih medijih. Otroci so eden najbolj dobičkonosnih poslov, vendar so tudi ena najbolj izkoriščanih sil, tako v razvitem kot v nerazvitem svetu.
Otroško delo v zabavni industriji bi moralo biti prepovedano, saj otrok s tem delom zamudi velik del odraščanja in šolanja. Zaradi slave ga njegova okolica hitro obravnava kot odraslega, kar pusti tudi psihične posledice. Otrok se težje vključi v družbo vrstnikov, saj je navajen biti samotar oziroma v družbi starejših.
Ko v medijih, predvsem na internetu, ni prikazan v pozitivni luči, otrok ni zmožen filtrirati sovražnih komentarjev, zaradi česar se lahko počuti osovraženega in izobčenega. V zabavni industriji je prav tako bolj izpostavljen alkoholu in drogam, ki na otrokovi že tako šibki psihi puščajo nepopravljive posledice in zagotovo ne prinašajo nadaljnjega uspeha.
Vsi poznamo vsaj kakšno otroško zvezdo, ki je šla po tej poti, na primer Macaulay Culkin iz filma Sam doma, Mary Kate in Ashley Olsen iz serije Polna hiša, Lindsey Lohan, Amanda Bynes in Miley Cyrus. Vse omenjene zvezdnike danes večinoma poznamo predvsem po njihovih škandalih.
Po zakonu je otroško delo nezakonito, izjema je le, če otrok dela v kulturi, ki je pravzaprav le olepšana beseda za zabavno industrijo. Zakaj delamo pri tem izjemo? Ravno tako otroke ˝v kulturi˝ izkoriščajo studii, producenti, njihovi menedžerji in tudi starši, saj oni skrbijo za njihov zaslužek in ga temu primerno lahko tudi zapravljajo.
Otrok ne potrebujemo kot pevce ali igralce v otroških serijah, saj se otroci, ki take programe gledajo, lahko učijo in zabavajo tudi drugače – z risankami ali pa z igro z drugimi otroki. Generacije pred nami niso imele ne Disney Channela in ne Nickelodeona in jim zaradi tega ni nič manjkalo.
Kdo bi sicer lahko argumentiral, da so otroci kdaj v filmih ključnega pomena, toda jaz vas vprašam, koliko smo kot družba pripravljeni žrtvovati za lastno zabavo? Čas je, da v 21. stoletju nehamo gledati na otroke kot na orodje in kot na nujen sestavni del zabavne industrije samo zato, ker so ljubki, očarljivi in zabavni, temveč sprejmemo, da so tudi oni posamezniki, katerih psihično zdravje je pomembno, in morajo za to, da se razvijejo v normalen člen človeške družbe, imeti ugodne in prijazne možnosti za odraščanje.
Iza Čebulj, 4. b
Govor je avtorica predstavila 15. 10. 2018 ob sklepu dvodnevnih delavnic retorike za 4. letnike.