Japonska, dežela daleč na vzhodu, poznana po cesarjih, zelenem čaju, sušiju in neverjetni discipliniranosti. Ko je naša šola začela sodelovati z eno izmed mnogih srednji šol v Tokiu z imenom Kanto Daiichi High Shool, sem imela to čast in srečo, da sem bila izbrana v ekipo, ki se je prvič v zgodovini ŠKG odpravila na izmenjavo v daljnjo deželo vzhajajočega sonca. Občutke in doživetja kulture in običajev, ki so tako drugačni od vsega, kar nam je znano in domače, je preprosto nemogoče povzeti z besedami, a sem kljub temu pripravila kratek opis naše izmenjave. Nastal je predvsem z namenom, da poskušam tudi vsem vam prikazati čim več vsega, kar Japonska predstavlja in je – nekoč, v času cesarjev in gejš, ter danes, v času Anime-jev in K-popa.
1. DAN V TOKYU ‒ BUDISTIČNI TEMPLJI IN PURIKURA
Prvi dan po dolgem in napornem poletu se je, podobno kot vsi ostali, začel zaspano (časovna razlika je definitivno pustila posledice). Najprej sem se morala izogniti kljub svoji majhnosti zelo napadalnemu psu, ki ga je imela družina Japonke, pri kateri sem gostovala. Ker ima, kot mi je zaupala Lunina mama, zelo rad sadje, sem ga pomirila z nekaj koščki posušene lubenice, ki naj bi bila njegova najljubša jed. Po tem, ko sem pogumno premagala prvo oviro, me je že čakala naslednja. Pes se je sicer umiril in lahko sem se odpravila v kuhinjo, kjer pa me je precej presenetil pogled na kuhinjsko mizo. Stolov ni bilo, miza je bila zelo nizka, skoraj že na tleh, za njo pa sem se (po zgledu Japoncev) usedla tako, da sem sedla na blazine na tleh, noge pa zvila pod mizo. Poleg tega, da je vse skupaj se veliko bolj udobno, kot se verjetno sliši, pa je miza tudi nekakšen radiator, ki ti greje noge, medtem ko uživas čudovito japonsko hrano. Kot prvi zajtrk mi je Japonka postregla »granolo«, mi je pa prej prijazno ponudila tudi riž, miso soup in ribe, kar me je ob sedmih zjutraj precej šokiralo. Sledila je pot v šolo in hkrati tudi moj prvi pogled na Tokio (no, če ne štejemo zaspanega opazovanja milijonov luči na poti z Narrita airport). Mesto me je zelo presenetilo s svojo čistočo in urejenostjo, Japonci pa s svojo strogo organiziranostjo in vljudnostjo. V avtobus se pomikaš v ravni črti, ko pa se vozilo enkrat premika, nihče od Japoncev ne govori, ker naj bi bilo to zelo nevljudno. Tako sem se peljala na avtobusu, polnem ljudi, v čisti tišini (lahko si predstavljate podobno situacijo na ljubljanski troli). Po hitrem postanku v šoli in ponovnem snidenju z vsemi Slovenci, smo se napotili naprej, na ogled ene večjih znamenitosti Tokia ‒ Sensoji budističnega templja v okrožju Asakusa. Zanimiva izkušnja je bila že vožnja do tja, saj smo se odpravili na povezavo, ki vodi do enega od središč Tokia. Tako smo že zelo zgodaj doživeli drugo značilnost Tokia ‒ gnečo. Toda gneča na japonski železnici ni primerljiva z nobeno, ki bi jo lahko doživeli v Sloveniji. Na vlaku smo bili tako stisnjeni, da smo komaj lahko premikali roke ali normalno dihali. Vse pa je bilo poplačano, ko smo zagledali mogočni Sensoji tempelj. Ogledali smo si mnoge japonske trgovinice, kjer smo med drugim videli tudi precej impresivno kolekcijo slavnih japonskih »chopsticks«, lesenih palčk, ki jih uporabljajo namesto vilic in nožev. Spoznali smo tudi osnovne tradicije in običaje budizma ‒ med drugim verujejo, da jim bo dim iz gorišča pred templjem podaril modrost. Poskusila sem tudi znan “fortune telling”, kjer izžrebaš posebno leseno palčko, na kateri je napisana številka predala (teh je kar precej, okoli petdeset), iz katerega nato vzameš list papirja, na katerem piše, ali te čaka dobra, povprečna ali slaba usoda. Dobila sem »slabo usodo«, za to sem jo morala zavezati za posebno leseno lestev, kar naj bi mi jo pomagalo premagati.
Nato smo se odpravili na drugo stran Tokia, da bi izkusili tudi drugačno plat te prestolnice. Odpravili smo se na Harajuku, ogromno turistično in nakupovalno središče. Za Slovence, vajene skromnih ljubljanskih ulic, je bil pogled na oblegane ulice Tokia resnično pravi šok. Med prostim časom so nam japonske gostiteljice predstavile purikuro ‒ posebno kabino za fotografiranje, ki ti s pomočjo photoshopa “polepša obraz”, nato pa lahko slike še urediš in natisneš. Za nas je bila to novost in tudi precej nenavadna izkušnja, smo se pa vsi strinjali, da bi prav s tem lahko povzeli navade, običaje in mišljenje mladih Japoncev.
Po tem smo se s taksiji peljali do slovenskega veleposlaništva, kjer nas je sprejel in pozdravil tudi slovenski veleposlanik, nato pa smo se vrnili nazaj na Harajuku, kjer smo lahko še nekaj časa uživali v čarih japonske moderne kulture. Šolski program se je s tem zaključil, zato smo se morali ločiti. Z mojo Japonko sva se odpravili v Shibuyu, najbolj oblegan del Tokya, kjer se nahaja tudi najbolj obljudeno križišče na svetu. Doživetje je bilo nepozabno, pogleda na vse bleščeče panoje in ekrane pa se bom še dolgo spominjala. Prvi dan se je zaključil z odlično, doma kuhano japonsko večerjo, ki sem jo pojedla z družino (in celo prvič uspešno uporabila japonske palčke in poskusila tofu).
2. DAN ‒ ONIGIRI IN KOTO
Jutro drugega dne je bilo podobno prvemu, le s psom se mi ni bilo potebno več boriti, saj se me je že navadil. Danes me je na mizi pričakala malce bolj nenavadna kombinacija ‒ miso soup in mesna pita. Seveda so mi prijazni gostitelji pripravili tudi kosilo, ki sem ga vzela s seboj v šolo (skupaj s skrbno zapakiranimi japonskimi palčkami, ki sem jih dobila v dar).
Na mojem urniku ta dan je bilo učenje trdicionalnega japonskega instrumenta koto v prostorih univerze. Tam nas je pričakalo 6 kotojev in nekaj deklet, ki so nam skupaj s profesorico Yuko najprej zaigrale dve uvodni skladbi, nato pa nas še naučile osnov tega tradicionalnega japonskega inštrumenta, sestavljenega iz velikega kosa lesa in trinajstih strun. Uspelo nam je celo zaigrati (in zapeti) pesem o češnjevih cvetovih ‒ sukuri.
Pri kosilu sem odkrila onigiri. To je izvrstna, tradicionalna japonska hrana – pravzaprav je to kroglica riža polnjena z različnimi nadevi (najbolj pogost in po mojem mnenju najboljši je losos). Po skupnem kosilu smo se dijaki spet ločili, saj je tako Japonce kot nas čakal pouk. Japonci so se odpravili k rednim uram, Slovenci pa smo se udeležili japonske ure angleške komunikacije, kjer so nam učenci drugega letnika v skupinah razkazali šolsko poslopje, ki po prvih ocenah obsega dve škofijski, a je po mnenju japonskih učencev še vedno zelo majhno (en izmed šolskih stavb ima sedem nadstropji, vseh stavb pa je pet).
Temu je sledila še ura matematike, kjer smo se soočili z verjetnostjo in navdušenim mladim profesorjem. Nalogo, ki je bila v izziv tudi našim profesorjem, smo uspeli pravilno rešiti, a smo se vsi strinjali, da je bila zares težka. Pouk se je zaključil ob štirih in zatem smo Slovenci skupaj z našimi japonskimi gostitelji spoznavali lepote japonske kulture. Poskušali so nas naučiti japonsko kaligrafijo in origami (z veliko truda mi je uspelo izdelati malce deformiranega ptiča, medtem ko so Japonke naredile veliko neverjetno lepih in estetsko dodelanih origami izdelkov). Pokazale so nam tudi njihovo narodno nošo ‒ kimono in nas vanj tudi oblekle, tako da smo lahko videli, kako zahtevno je pravilno obleči in nositi to svečano obleko.
3. DAN V TOKYU – DISNEY SEA WORLD
Tokrat sem pri zajtrku poskusila tudi japonski jogurt, ki pa me je precej presenetil s svojo sladkostjo. S skupino Japoncev in Slovencev smo se usedli na poseben vlak, ki vozi po Disneylandu in Disney sea worldu (to sta namreč dva različna tematska parka, ki stojita drug poleg drugega), ki ima okna v obliki Mickey Mouse ušes. Kljub delovnemu dnevu in slabemu vremenu, se je pred vhodom nabrala precejšnja množica. Po skoraj pol ure čakanja (kar je bilo glede na kasnejše razmere presenetljivo malo), smo se prebili skozi glavni vhod v notranjost tematskega parka. Žalostno smo ugotovili, da je bila petnajst minut po odprtju vrsta za najboljše vlakce smrti že zelo dolga in bi morali čakati skoraj dve uri in pol. Tako smo se raje odločili, da gremo najprej na manj obiskane atrakcije, kjer bomo na vrsto prišli takoj. Tako smo šli na Simbdadovo potovanje, kjer te vlakec popelje po celotni pravljici v japonščini, zato je bilo zame vse malce nerazumljivo, saj zgodbe žal nisem poznala od prej. Po tem smo se odpravili v Arielino podvodno kraljestvo (predvsem zato, ker je bilo v notranjosti in je bilo zato malce topleje), kjer smo preizkusili »jumpin’ jellyfish« ter se odpravili na koncert, na katerem so med drugim nastopali rak, morski konjiček in Ariel. Preizkusili smo tudi eno najbolj znanih atrakcij ‒ prosti padi, znan tudi pod imenom »Tower of terror«. Atrakcija je bila po mojem mnenju zelo dobro narejena in v njej sem zelo uživala, a je bilo potrebno na nekaj minut zabave čakati kar zelo dolgo. Zaradi slabega vremena in nepričakovane gneče v tematskem parku smo se odločili, da Disney sea world zapustimo malo prej in se odpravimo na skupno večerjo v restavracijo z imenom Rainforest cafe, ki je v celoti oblikovana kot džungla, tako da obiskovalce obdajajo ogromni akvariji tropskih rib, nasajene palme in drugo zelenje ter plastične opice. Po dolgem in napornem dnevu se je doma zelo prilegla skodelica toplega čaja.
Jerneja Koren, 3. b