V letošnjem letu je na naši šoli znova potekla, do zdaj že dvakrat uspešno izpeljana, ekskurzija na Poljsko, kjer smo si ogledali Krakov in taborišče Auschwitz.
Odpravili smo se v četrtek, 11. 4., na vse (pre)zgodaj, saj je bila pred nami 12-urna vožnja. Prvo četrtino poti smo zaspano tišino motili le tisti, ki smo se želeli med seboj spoznati, pridružili so se nam namreč tudi dijaki Gimnazije Antonio Sema, dijaki dveh celjski gimnazij (I. Gimnazija Celje ter Gimnazija Lava) in profesor Boris Hajdinjak iz Maribora, potem pa smo omagali tudi mi in večino poti do Češke prespali. Potem ko smo se na počivališču dobro zbudili in pretegnili svoje zaspane ude, je dogajanje na avtobusu oživelo. Predstavili smo referate, s katerimi smo se pripravili na ekskurzijo, potem pa je besedo prevzel prof. Hajdinjak, ki nam je zelo zanimivo predaval o zgodovini Poljske in samega Krakova. Ko smo se prebijali skozi prometno konico do našega hostla, nam je podelil še nekaj uporabnih nasvetov glede spominkov in hrane v prostem času. V prijetnem hostlu smo odložili prtljago in se direktno odpeljali v center mesta, kjer smo si ogledali bogato kulturno dediščino. Ko smo si ogledovali znameniti grad Wawel, nas je spremljalo rahlo rosenje, a nas to ni zmotilo ob občudovanju vsega, kar ima nekdanje glavno mesto ponuditi. Ogledali smo si še staro mestno jedro s tržnico, Cloth Hall, Collegium Maius (nastarejšo zgradbo Jagiellonske univerze) ter papeževo okno. Po zanimivem ogledu mesta smo se na hitro odpravili na večerjo in nazaj v hostel, kjer smo po napornem dnevu popadali v postelje.
Naslednji dan, zopet zelo zgodaj, smo se odpravili na zajtrk in seveda v jedilnici ni manjkal ŠKG pulover. Avtobus se je v zaspani tišini s spremljavo predavanja Borisa Hajdinjaka o grozotah druge svetovne vojne tokrat odpravil proti Auschwitzu. Turobno vreme je kar ustrezalo našemu vzdušju. V prvem delu smo si ogledali spominski muzej, skozi katerega smo se odpravili v dveh skupinah, ena z srbohrvaškim vodičem, druga pa z angleškim. Vodiča smo poslušali prek radija na slušalke zaradi boljše organizacije in spoštovanja vseh, ki so tam umrli. Vstopili smo skozi znamenit napis “Arbeit macht frei” – “Delo osvobaja” in začeli ogled tega grozovitega taborišča. Vse razstavljene slike so postavljene na mestih, kjer so bile posnete, kar ti da še boljšo predstavo, da se je to zares dogajalo. Vsi čevlji, lasje in kovčki te pretresejo vse do kosti. Ko zagledaš obraze vseh teh otrok, tudi slovenskega porekla, se resno zamisliš, kako se je lahko to dogajalo. V eni izmed sob so predvajali tudi govore Hitlerja in drugih nacistov, ki so v takem okolju zvenili tako bizarno. Na koncu smo stopili tudi v plinske celice, v popolni tišini v čast vsem, ki so morali to pretrpeti.
Še vedno smo vsi molčali, ko smo se odpravili nazaj proti avtobusu, da nas je lahko odpeljal do taborišča Birkenau. Skupaj z gospo Sonjo, preživelo taboriščnico, in ukradenimi otroki, ki so potovali z nami, smo se odpravili k spomeniku, kjer nam je gospa Sonja zaupala svojo izkušnjo. Govorila je o tako bolečih spominih in vendar je to izražala z veseljem in iskrico v očeh. Položila nam je na srce, naj bomo hvaležni, da živimo v svobodni državi, za kar so se oni borili, in da lahko govorimo svoj jezik. V minuti molka smo izrazili spoštovanje vsem preživelim, še posebaj pa vsem, ki so tam končali svoje življenje. Ogledali smo si še nekaj barak, gospa Sonja nam je tudi pokazala, v katerih je bila ona, in opisala izkušnjo življenja v taki množici ljudi, razmerah in majhnih prostorih.
Odpravili smo se nazaj v Krakov, a z zamudo, saj je bil promet nemogoč. Od hostla smo se peš napotili v center mesta, kjer smo končno lahko šli na dolgo pričakovano večerjo, nakupili spominke in užili sam utrip mesta. Krakov je res primerno mesto za večerne sprehode. Bolj veslega vzdušja smo se vrnili v hostel, a večer se ni bil pri koncu. Ogledali smo si še zelo dober film Zanikanje, ki govori o zanikanju holokavsta, potem pa smo se le odpravili spat.
Na sobotno jutro so nam prizanesli in lahko smo vstali kasneje. Po dobrem zajtrku in jutranjem druženju smo se odpravili v judovsko četrt, kjer smo si vodeno ogledali čudovito sinagogo, ob tem pa izvedeli veliko o njihovih običajih in samem verstvu. Na hitro smo si še samostojno ogledali četrt in tako zaključili našo ekskurzijo ter začeli z dolgo vožnjo proti domu. Vožnjo nam je popestrila gospa Sonja, ki je odgovarjala na naša številna vprašanja. Ko smo prestopili domačo mejo, smo bili že tako utrujeni, da nismo mogli spati. Po postankih v Mariboru in Celju smo po napornih dnevih le prispeli dmov, čeprav smo staršem s pozno uro povzročili nekaj sivih las.
Sara Kern, 1. a