MOJ KRALJEVSKI ODER

8. marca, 2019

V sklopu prispevkov ob 25. letnici Škofijske klasične gimnazije je tokrat svoje razmišljanje z nami delila Klara Kastelec, nekdanja dijakinja Škofijske klasične gimnazije, ki po zaključenem študiju na AGRFT-ju uspešno nastopa na različnih odrih.

Oder, krona mojemu življenju. Dokler igram, živim. Brez gledališča svet izgubi okus. Moj oder, moje vse. Zase bi težko trdila kaj takega. Pravzaprav bi se zlagala, če bi to trdila. Ne, mojega življenja oder ne krona, brez gledališča bi moj svet še vedno imel okus, oder ni moje vse in če ne bi igrala, bi še vedno lahko živela. Gledališče ni nikoli v temelju določalo mojega bistva in obstoja, v oder nisem bila nikoli nesmrtno zaljubljena, vloge nikoli niso bile moji temelji in aplavzi ne moja droga. Lahko bi postala predana zdravnica, zagrizena športnica, priljubljena učiteljica ali nadebudna jezikoslovka in bi svoj poklic enako rada opravljala. Pa vendar ni slučaj, da sem tukaj. V naključja in slepo srečo nisem nikdar verjela, vraževernim sem se nasmihala in pomilovala popotnike s plašnicami na očeh. Življenje te vedno pripelje na vrh, ki ga moraš osvojiti, kjer moraš nekaj narediti, zasaditi, se naučiti, spoznati. Na pot ti pošlje ljudi, ob katerih se moraš obrusiti, nekatere samo za kratek postanek, nekatere, upam, za vso večnost. Tja, kamor te izpljune, moraš z vso močjo vreči svoje mreže, saj se tam skriva nekaj zate. Tam moraš začeti obrezovati svoje talente in jih pomnoževati. Tam dobiš priložnost, da začneš postajati vedno bolj ti, da začneš razumevati sebe, drugega in svet okrog sebe. Da začneš najbolj zanimivo raziskovanje in potovanje. In prav to sem našla na odru. Odkrivanje, ki mu ni konca. To je tisto, zaradi česar ga imam rada. To je tisto, zaradi česar se ga ne naveličam. To je tisto, zaradi česar želim ostati tu in kopati naprej, vse dokler me ne bo življenje spet izpljunilo na kakšno drugo obalo.

Tudi za Škofijsko bi težko rekla, da je kraljevske krvi. In še bolj bi se zlagala, če bi zatrjevala, da je spomin nanjo žlahtne teksture, da diši po žametu in ima okus eksotike. Od nekdaj sem prezirala ljudi, ki so z nasmehom za reklamo najboljše zobne paste na svetu vse (svoje) opevali, hvalili in slavili, ki so živeli filmsko pravljico, če že ne pesmi in čarovnije. Ne, moje gimnazijske slike niso za naslovnice in ne za v antologije. Svojim mlajšim prijateljem, ki me sprašujejo, kaj bi jim svetovala o(b) vpisu, ne delim lažnih upov in ne slikam idiličnih podob, kakršne sem v osnovni šoli od starejših prejela sama, ki so se mi že kmalu za tem, ko sem prestopila prag mogočne bele stavbe, razletele kot hišica iz kock in me še dolgo rezale v podplate. Nisem članica škofijskih »klanov« in vsakič, ko me kdo vpraša o škofijski eliti, se mi porodi želja, da bi spet začela boksati (v resnici ne vem, koga bi namlatila najprej …). Ne, s Škofijsko nikoli nisva imeli odnosa ljubkih rjavih zajčkov »Iloveyoutothemoonandback«in še danes nisem prepričana, da bi hotela še enkrat prehoditi to pot, če bi jo lahko. 

Pa vendar ni bil slučaj, da me je življenje izpljunilo na njeno obalo, na obalo, ki me je s svojimi skalami nemalokrat ranila do krvi, na obalo, katere valovi so mi nemalokrat jemali Vid, na obalo bučanja, ob katerem bi skoraj oglušela, in na obalo morja, v katerem sem skoraj utonila. Ne, ni bilo enostavno. Ni bilo neboleče. Večkrat sem skoraj nehala plavati in dovolila nevihti, da bi me odplaknila, da bi me vzela s seboj.

A bilo je vredno. Vredno zaradi borbe. Vredno zaradi izbojevanih bitk. Vredno zaradi trde kože, vztrajanja in preživetja. Vredno je bilo zaradi Sonca, ki je posijalo po neurju. Vredno zaradi mornarjev, tistih za pest ene roke, ki so postali Prijatelji in še vedno hodijo z mano v korak. Vredno zaradi posadke, ne vseh, pa vendar tistih za pest druge roke, ki so ne le modro krmarili barko, ampak postali zavezniki in prijatelji, čeprav to po pravilih in predpisih ne bi smeli, ki me še danes spremljajo, podpirajo in obiskujejo na mojih odrih. Vredno zaradi majhnih in velikih potovanj, speljanih med črkami in besedami, odetih v znanje in njegova prostranstva, oblečenih v metafore, potopljenih v slike in odtisnjenih v mokro zemljo gozda ter tistih zaresnih, pravih, namenjenih v bližnje in daljne dežele. Vredno je bilo zaradi širine tistih svetih treh kraljev, ki niso nosili plašnic, ki so vedeli in še vedo, da ocene niso vse in da je mladega oslička, ki se postavlja na noge, najprej treba imeti rad, da ga je treba najprej sprejeti in slišati, šele nato vzgajati in učiti, da se šola v resnici začne šele tam čez, nekje onkraj in da ji nekateri pravimo Življenje.

Da, bilo je vredno. Vredno zaradi slepih peg in Mesa, ki ga »omniameamecumporto«slačim na odru, ko na tem istem odru postanem Kraljica – z vsem, kar me radosti in teži, dolgočasi in navdušuje, boli in osmišlja, bogati in pije, gradi in razdvaja, žlahtni in osrečuje – ko lahko odvržem vse maske in oklepe, podrem zidove in ograje, ko razgalim vse svoje ter samo smem biti. Jaz.

Klara Kastelec